Tiskane izdaje
Populizem je kot pornografija – lažje ga je prepoznati kot definirati. A če je to v pornografiji manjši problem – razen morda za sodnike ameriškega vrhovnega sodišča –, imajo težave z definicijo v politiki resnejše posledice. Kot je dejala Hannah Arendt – politična presoja je sposobnost prepoznavanja razlik. Če so populisti povsod, jih ni nikjer. Če ne vemo, zakaj je nekdo populist, ne bomo sposobni presoje, kako moramo ali moremo odgovoriti na populizem.
Začnimo z na videz lažjim in manj kontroverznim vprašanjem: Kdo ni populist? V Sloveniji to prav gotovo ni Borut Pahor. To seveda ne pomeni, da predsednik republike nima nobene lastnosti, ki jih pogosto (in upravičeno) pripisujemo populistom. A populisti niso race – če si videti kot populist in če hodiš kot populist, še nisi nujno populist oziroma vsaj ne – če se vrnem k začetni analogiji – hard core populist.
Populiste radi prepoznavamo na podlagi njihovih trditev, da edini razumejo in zagovarjajo interese in pravice ljudstva. Pogosto jim je pripisana navada ponujanja enostavnih odgovorov na zapletena vprašanja. Radi trdijo, da so pošteni, medtem ko vsi drugi kradejo. Bolj kot možgane radi nagovarjajo srce ali kakšen še nižji organ.
Ta opis seveda ustreza vsem populistom. Težava je v tem, da ustreza tudi večini, če ne skoraj vsem politikom. V demokraciji je na vsakih nekaj let treba zmagati na volitvah. Zgoraj opisani politični pristop se je, vsaj do zdaj, pokazal za uspešnega in skoraj neizogibnega v pridobivanju glasov.
Populistom je pogosto očitano, da skušajo ugajati za vsako ceno. A trditev o populistični všečnosti drži le delno. Naklepna, intenzivna in larpurlartistična všečnost ni populizem, ampak popularizem. Populist ne išče ugajanja, ampak moč in oblast – in za to ne potrebuje zgolj tistih, ki mu slepo sledijo, ampak tudi in predvsem sovražnike. Populizem je zgrajen na polarizaciji med pravim, čistim, suverenim, poštenim in izkoriščanim ljudstvom na eni strani in izkoriščevalskimi elitami ter notranjimi in zunanjimi sovražniki ljudstva na drugi.
Predsedniku republike gotovo ne moremo očitati polarizacije, prej nasprotno. Zaradi tega, kljub vsem drugim morebitnim lastnostim, ni populist. Res pa je, da ponujani način preseganja družbene polarizacije temelji na najnižjem skupnem imenovalcu zelo različnih političnih, etičnih, ideoloških in družbenih pozicij, brez kritične vrednostne ocene ali jasnega lastnega stališča. Dobrim namenom navkljub to ustvarja tveganje, da se najnižji skupni imenovalec zreducira na etnično identiteto, kar je seveda voda na populističen mlin. Popularizem torej ni populizem, je pa lahko, tudi nehote, objektivno njegov zaveznik.
Verjetno najbolj razširjen kriterij za identifikacijo populizma je njegov antielitizem. Ta je gotovo pomemben. Dejstvo je, da je vsak populist neizogibno tudi antielitist, saj konflikt med narodom in elito – pravo ali namišljeno – predstavlja centralno os v mehanizmu populističnega pohoda na oblast.
A to ne pomeni, da je res tudi obratno in da je vsak antielitist avtomatično tudi populist. Če bi bilo to res, bi posledično morali v populizem uvrstiti vsakršno kritiko obstoječih političnih, finančnih in družbenih okoliščin in procesov, ki so skozi globalizacijo pod diktatom finančnih in političnih elit povzročili globoko krizo, v kateri danes živimo. Na tej točki smo prišli do epicentra politološke in terminološke zmede, v kateri je populizem zmerljiva nalepka, ki jo je mogoče lepiti na vsakogar, s komer se ne strinjamo ali ga ne maramo. Ta zmeda škodi vsem razen populistom.
Kaj torej definira populizem, ali, če hočete, trdi populizem, kot izziv, kot grožnjo, kot nekaj, kar bi nas moralo resno skrbeti?
Enostavno to, da je populizem v svojem bistvu antiliberalen. Preden kolektivno zavpijete »krucifiks, so what«, bi vas opozoril, da se v tem kontekstu liberalizem ne nanaša na upravičeno zloglasni neoliberalizem, ampak na politični in družbeni model liberalne demokracije, ki ga je zahodni svet razvijal po letu 1945 kot odgovor na strahote druge svetovne vojne. Gre za državo na Fukuyamovem koncu zgodovine, ki je »liberalna toliko, kolikor priznava in prek pravnega reda spoštuje človekovo univerzalno pravico do svobode, in demokratična toliko, kolikor obstaja zgolj s soglasjem tistih, ki jim je vladano«.
Pravi populisti imajo namreč resne težave tako s človekovo univerzalno pravico do svobode kot z demokracijo.
Človekove pravice in svoboščine so moteč element v diskurzu obrambe pred tistimi, ki od znotraj ali od zunaj ogrožajo narodovo enotnost, čistost, varnost ali celo preživetje. Tu gre za manjšine vseh vrst, od etničnih in verskih do LGBT-populacije, za priseljence, azilante, migrante ali katerokoli drugo skupino ali posameznike s primerno stopnjo drugačnosti. Pravice posameznikov in manjšin morajo biti podrejene večinskemu interesu, tega pa seveda lahko razume, definira, zagovarja in aplicira zgolj populistični voditelj.
Populizem je tudi antipluralističen, saj ves legitimni politični prostor zaseda monolitna volja naroda, vsaka drugačna mnenja pa so moteča, nedomoljubna in potencialno nevarna.
Populizem je antiinstitucionalen. Okvir parlamentarne demokracije, načela delitve in kakršnegakoli demokratičnega nadzora oblasti so mu zoprna, ker omejujejo učinkovitost v uveljavljanju narodove volje. Bližje mu je referendum kot vzvod čiste, ljudske, neposredne demokracije. To ne pomeni, da je vsak referendum populističen, je pa res, da je bilo v zadnjem času v svetu malo takih, ki to niso bili.
Populizem ni ideologija, ampak metodologija prevzema oblasti. To pomeni, da populizem obstaja samo med politiki, ne pa tudi med volivci. To je pomembno sporočilo tistim, ki trdijo, da moramo s populizmom ravnati v rokavicah, da ne bi prizadeli njihovih podpornikov. To je nevarna zabloda. Ljudje volijo populiste iz različnih nagibov in pogosto kot izraz resničnih in globokih stisk. Progresivni odgovor na populizem se mora osredotočiti na učinkovite in konkretne rešitve za te stiske, ne pa na dajanje potuhe tistim, ki ponujajo lažne, neučinkovite in nevarne odgovore na resnične težave.
Ko populizem pride na oblast, je rezultat, v najboljšem primeru, pohabljena demokracija. Ker sam postane elita in s tem izgubi glavni argument svojega političnega vpliva in legitimnosti v očeh svojih podpornikov, mora to nadomestiti z grobim, nelegitimnim in pogosto nedemokratičnim prevzemom nadzora nad institucijami države, nad pravosodjem, mediji, z onemogočanjem delovanja politične opozicije in civilne družbe. Izgubo politične podpore nadomestita korupcija in klientelizem. Še bolj se zaostri odnos do kakršnekoli drugačnosti, s še intenzivnejšimi napadi na pravice in dostojanstvo drugačnih posameznikov in motečih skupin. Ti so prve, a se zdaleč ne edine žrtve populizma. V končni fazi se med žrtvami neizogibno znajdejo tudi njegovi volivci, saj populizem ni zainteresiran niti sposoben za reševanje njihovih legitimnih pričakovanj in resničnih ekonomskih, političnih ter družbenih težav in ponižanj, ki so jih prvotno pripeljale do tega, da populistom oddajo svoj glas.
Populizem je torej v osnovi antiliberalen, antipluralističen in antidemokratičen. Če to ni, pač ni populizem, ampak zgolj politika, s katero se morda ne strinjamo oziroma nam gre na jetra. To tudi pomeni, da – v nasprotju s prepričanji nekaterih – pozitivnega populizma ni in ga ne more biti, razen če s tem cikamo na možnost, da bi se od svobode poslavljali s ponosom in radostjo v srcu, podobno kot so to, pred desetletji, počeli nekateri ob odhodu v JLA.
Odnos, ki ga bomo v Sloveniji danes zavzeli do populizma – lastnega in tujega –, bo določil, v kakšni družbi in kako bomo živeli jutri. Zavedati se moramo, da priklanjanje populizmu neizogibno vodi v slabljenje demokracije in izgubo svobode, ne le za nekatere, ampak za vse, tudi tiste, ki se danes fanatično ali zgolj pragmatično ogrevajo za populizem.
A vse še ni izgubljeno. Dejstvo, da imamo v Sloveniji predsednika, ki ni populist, je vse izrazitejša komparativna prednost naše države in je lahko priložnost za boljšo in humanejšo družbo, morda tudi za resnično pozitivno afirmacijo Slovenije v svetu. Potrebno je le to, da ne populariziramo zgolj osebnosti, ampak tudi in predvsem vrednote liberalne demokratične družbe – tiste, ki zagovarjajo svobodo, človekove pravice, vladavino prava, strpnost, solidarnost, pravičnost in spoštovanje človeškega dostojanstva. Za vse.
***
Matjaž Gruden je direktor za strateško načrtovanje Sveta Evrope. Prispevek je osebno mnenje avtorja.
