Tiskane izdaje
V Sloveniji bo 2. januar znova dela prost dan. Plače v javnem sektorju so se že povečale, skupno za več kot 160 milijonov evrov. Zdravniki pa so si izborili povečanje plač, to je paket v višini dobrih 40 milijonov evrov. Javni sektor hiti izstavljati dodatni račun v višini dobrih dvesto milijonov. Bomo zaradi tega v Sloveniji živeli bolje? Bomo imeli kvalitetnejše storitve javnega sektorja ali pa gre le za izsiljeno podražitev, za način, kako ena družbena skupina uveljavi svoje interese na račun druge?
Slovenija v zadnjih letih dosega dobre gospodarske rezultate. Ne le nagla rast izvoza, tudi gospodarska rast, dodana vrednost, nove investicije in upadanje brezposelnosti potrjujejo oceno, da si je gospodarstvo opomoglo. A kaj, ko ljudje nimajo nič od tega, delavec še nikoli ni bil tako izkoriščan, kot je danes, je nedavno javno razlagal nekdanji sindikalni voditelj. In spomnil, kako sta še leta 2008, v predvolilnih nagovorih, takrat vodilna predstavnika tako leve kot desne politične opcije obljubljala, da bomo do leta 2015 med desetimi najbolj razvitimi državami EU, z evropskimi plačami in njim primerno kupno močjo.
Če pustimo ob strani sindikalistovo težavo, da bi moral dokazati svojo izjavo o izkoriščanosti delavcev v Sloveniji, pa lahko razumem njegovo razočaranje, ki ga delijo mnogi v Sloveniji, ker nam je v lovljenju evropske razvitosti – pri tem je »evropska« sinonim za starejše članice EU – tako močno spodletelo. Ne le, da se razvitosti Švice, ki so nam jo obljubljali, temveč tudi Avstrije, ki naj bi predstavljala cilj, ki ga lovimo, nismo približali. Izračuni kažejo, da smo se celo oddaljili.
Z gospodarsko rastjo, ki jo dosegamo, bomo gospodarsko razvitost – poenostavljeno bruto domači proizvod na prebivalca – Avstrije in Švice dosegli v 26 oziroma 52 letih, ob predpostavki, da bi v vseh teh letih dosegali vsi približno enake rezultate kot v preteklih letih. Ob istih predpostavkah bi leta 2009 za to potrebovali 16 oziroma 32 let. Statistični izračuni seveda bolehajo za marsičim, predvsem za stabilnostjo. Vendar pa nesporno dokazujejo, da je tempo našega razvoja prepočasen, da bi omogočal boljši standard. Kaj delamo narobe, da ideal Švice, kar smo nekoč hoteli postati, postaja tako oddaljen, da nam ga ne obljubljajo več niti najbolj naivni politiki, ki v boju za volilno in javno podporo pogosto ponujajo marsikaj neuresničljivega?
Grehi zadnjih dvanajstih let
Kar se tiče napak v preteklih dvanajstih letih, je bolj ali manj znano, kaj je šlo narobe. Brez teh napak bi bil že danes bruto domači proizvod višji za več kot 15 odstotkov. Statistično celo več kot 25 odstotkov, vendar pa ta izračun ne upošteva, da je bil BDP leta 2008 prenapihnjen z velikimi dolgovi. V obdobju poceni denarja, vstopa v EU, napihnjenih balonov z visokimi donosi po vsem svetu, najbolj pa na Balkanu med letoma 2004 in 2008, se nam je uspelo enormno zadolžiti, visoke gospodarske rasti pa niso bile posledica notranje moči in stabilnosti, temveč dolžniških virov in eksternega povpraševanja.
Tajkunske rabote, kraje, niso bile vzrok, temveč posledica političnega obvladovanja gospodarskega prostora. In velike nekompetentnosti pri vodenju gospodarskih politik. Še jeseni 2008 je odhajajoči gospodarski minister napadal naše analize o drastičnem zmanjševanju naročil gospodarstva in grozeči brezposelnosti kot poskus zmagovite koalicije, da prek nas s temi ocenami prikrije svojo nekompetentnost pri vodenju v kriznih razmerah.
Potem je prišlo obdobje, ko je bilo treba nastale težave popravljati. V Sloveniji smo delali skoraj vse prav diametralno drugače, kot bi bilo treba. Napake so se vrstile druga za drugo. Strašansko počasi smo sprejemali protikrizne ukrepe, in to napačne. Mečkali smo s sanacijo bank, vmes pa odtegnili finančne vire gospodarskemu sektorju. Namesto da bi kaznovali tajkune in lopove, smo uničili številna podjetja. Namesto da bi dvignili gospodarsko rast z novimi investicijami in naročili, smo enormno dvignili minimalno plačo in obseg socialnih transferjev.
Takratnega finančnega ministra si bomo za vedno zapomnili po nespodobni obljubi, da bo do konca njihovega mandata minimalna plača tisoč evrov. Saj nihče ne bi imel nič proti, ampak obljubo je dal, ko se je država zelo drago in bistveno preveč zadolževala za napačne projekte, ko smo v gospodarstvu izgubili več kot 80.000 delovnih mest in ko podjetja niso mogla do svežega denarja.
Menjava ministrov in protikriznih ukrepov
V nekaj letih nam je uspelo državo pripeljati na rob bankrota, enormne zadolženosti in brezizhodnega položaja. V veliki zmoti so tisti, ki menijo, da je šlo pri trojki za pretiravanje oziroma za manever neoliberalnih krogov, da bi razbili socialno državo. Prav nasprotno: ukrepi, ki jih je sprejela vlada leta 2012, so omogočili ohranitev socialne države in so pomenili, da država zmore sama iz krize.
Uravnoteženje javnih financ, privatizacija, novi investicijski cikel, nižji davki, debirokratizacija, pametna specializacija so postale usmeritve, ki jih je po Janši oz. Šušteršiču povzela tudi ekipa Alenke Bratušek, kasneje pa nadaljeval minister Mramor. Seveda noben program, ki krči javno porabo na način omejevanja plač v javnem sektorju, ne more biti priljubljen, vendar pa je bil to v danih razmerah edini možen ukrep. Ob katerem smo tudi odkrili, da za plače v javnem sektorju namenjamo relativno bistveno več – skoraj dva odstotka BDP – kot države višegrajske skupine.
Žal nobena izmed vlad ni bila dovolj dolgo na oblasti, da bi lahko izpeljala svoje načrte. Ministri so se menjali zelo hitro, prav tako pa tudi protikrizni ukrepi in programi. Praviloma je vsaka ekipa najprej zavrgla, kar so zastavili pred njo, in začela pripravljati odgovore na novo. Sploh ne, da bi se šalili, ko smo ugotavljali, da ravno ko se seznanijo z razmerami, ko prepoznajo kompetentnosti svojih ekip, ko ugotovijo, kaj je pravzaprav njihova dejanska vloga, morajo zapustiti ministrske stolčke. Si predstavljate, da bi na primer v Krki vsaki dve leti zamenjali celotno vodstvo s srednjim menedžmentom vred? Ki bi na novo postavljalo strateške cilje, poslovne procese?
Sprememba gospodarske slike
Glede na razmere smo jo v Sloveniji še dobro odnesli. In pohvaliti moramo vse tiste v treh zaporednih vladah relativno kratkega daha, ki so v tem obdobju skrbeli, da javne finance niso naredile še večjega primanjkljaja. Žal pa so hkrati manjkali razvojni programi, ponovno smo priča mečkanju z reformami, namesto katerih dobimo predloge kompromisnih sprememb, katerih posledica bo le drugačna redistribucija, ne pa nov razvojni cikel.
Kljub temu pa se je gospodarska slika močno spremenila. Podjetja so se razdolžila, usmerila v izvoz in razvojno okrepila. Slovensko gospodarstvo še nikoli ni ustvarilo tolikšnega izvoza in dodane vrednosti kot v letu 2015. Vendar pa bi gospodarstvu težko našli nekoga, ki bi nov zagon pripisal vladnim ukrepom. Vsakdo se je moral znajti sam in ugodne globalne razmere so imele največji vpliv.
Seveda se nam prevelika hvala lahko hitro vrne kot bumerang. Dobre gospodarske rezultate bi prelili v porabo in jih uporabili za utemeljitev zavračanja resnih sprememb v zdravstvu, pri davkih, v javnem sektorju. Lahko s spontanim razvojem gospodarstva, zgolj z zanašanjem na ugodne globalne razmere, računamo na razvojni preboj? Vprašanje je zgolj retorično, saj je vsakomur jasno, da ne. Cilja ne dosežeš, če le pluješ z vetrom, temveč če barko vodiš proti cilju tudi ostro v veter, če je to lahko prispodoba za javno mnenje.
Bonbončki, kot so praznični 2. januar in povečevanje plač v javnem sektorju, bodo hitro pozabljeni, problemi pa bodo ostali. V Sloveniji delamo manj kot v višegrajski skupini držav – 70 ur na leto manj kot na Madžarskem in 230 ur manj kot v Latviji. In za plače v javnem sektorju dajemo več kot 600 milijonov na leto več kot naši konkurenti. Za toliko bi lahko bili nižji davki in Slovenija privlačnejša za nove investicije. In nova delovna mesta.
Reforme, ker sistemi delajo slabo
Ampak reform ne potrebujemo le zato, ker imamo previsoke davke, ki delajo naše poslovno okolje nekonkurenčno. Reforme potrebujemo, ker nam določeni sistemi delajo slabo.
V teh dneh se krešejo mnenja o reformi zdravstva. Kaj pa so cilji pri tej reformi? Očitno za pripravljavce reforme predvsem, kako pridobiti več sredstev za zdravstvo. Ključni problem zdravstva v Sloveniji so čakalne vrste, ki so posledice slabega vodenja sistema zdravstva. Dostopnost do temeljne, ustavne pravice. In predlagati povečevanje sredstev za zdravstvo v času, ko javna televizija razkrije, kako nam vsem na očeh kradejo pri javnih naročilih v zdravstvu, kako netransparentno je delo v javnem in zasebnem zdravstvu hkrati, kakšne so plače tretjine zdravnikov, kakšne so njihove kolektivne pogodbe in osnovne norme, je nepošteno. Najprej do vseh deprivilegiranih zaposlenih v sistemu zdravstva, ki niso udeleženi pri zdravniškem kolaču 5300 evrov dodatno na leto na zaposlenega zdravnika (!), in potem pri vseh drugih, ki namenjamo prispevke za javni zdravstveni sistem.
Spremembe so potrebne tudi v številnih drugih delih javnega sektorja, ki deluje tako, da preprečuje gospodarski razvoj. Pa naj gre za nove investicije, ki jih ni mogoče niti umestiti v prostor, ali pa zgolj za pridobivanje gradbenega dovoljenja, kjer za pridobitev potrebujemo rekordno število dni v Evropski uniji. In za učinkovitost sodnega sistema, ki pri poslovanju ne zagotavlja pričakovane pravne varnosti.
Pamet je boljša kot žamet
Toda vitka in racionalna država še ni zadosten, temveč je le nujen pogoj za gospodarsko uspešnost. Za to, da bomo prej kot v petdesetih letih dosegli Švico, bomo morali vključiti tudi več pameti. Saj ne, da je ne bi imeli dovolj, ampak uporabljamo jo premalo pri gospodarskem razvoju. Lahko smo ponosni na dosežke številnih znanstvenikov, ki na vrsti področij dosegajo odlične rezultate, vendar pa je njihovo sodelovanje z gospodarstvom šibko. Po ocenah Analitike GZS so podjetja z neposrednim sodelovanjem z znanstveno sfero v Sloveniji lani realizirala manj kot dva odstotka slovenskega izvoza, na podlagi sodelovanja v preteklih letih pa je znanstvena sfera sodelovala pri manj kot osmih odstotkih našega izvoza. Vse ostalo podjetja realizirajo z lastnimi kompetencami. Zaradi tega tudi nižja dodana vrednost in nižja tehnološka zahtevnost izvoznih produktov.
Švice ne bomo v gospodarski razvitosti ujeli niti v sto letih, če ne bomo razvili poslovnega modela, ki bo povezal znanost z gospodarstvom, če ne bodo univerze in inštituti postali valilnice novih, visokotehnoloških podjetij. Sedanji sistem pa znanstvenikov in raziskovalcev ne nagrajuje, temveč jih kaznuje, če namesto znanstvenih dosežkov dosegajo uspehe v sodelovanju z gospodarstvom.
Nov poslovni model pa potrebujemo tudi glede izobraževanja. Ne le, da nam primanjkuje kadrov s tehničnim znanjem, temveč imamo še večje težave pri kompetencah s področja digitalizacije. V nekaj letih bo pri večini delovnih mest potrebno obvladovanje digitalnih tehnologij, večina zaposlenih pa ni nikoli v svojem življenju na organiziran način pridobivala tega znanja. In tudi zdajšnji izobraževalni programi za redno šolajočo se mladino v večini ne zagotavljajo dovolj kompetenc za delo z novimi tehnologijami.
Za hitrejše približevanje Švici bi potrebovali tudi pametnejšo javno porabo, v okviru katere bomo več sredstev namenili za tehnološki razvoj in izboljšanje infrastrukture. Številni projekti ostajajo pripravljeni le na pol, leta in leta predstavljajo le neizkoriščen potencial za nova delovna mesta in za izboljšanje poslovnega okolja. In ne le, da se te razmere ne izboljšujejo, vsako leto se večji del javne porabe namenja za tekoče poslovanje, plače in za obresti za poplačilo kreditov.
Nujna je seveda tudi pametna država, ki bo obremenjevala poslovanje podjetij najmanj, kot je potrebno za spoštovanje zakonov in drugih obveznosti, ki bo prijazna do ljudi in podjetij. Kako nepripravljeni na potrebe časa smo, kažejo v zadnjih tednih zapleti pri vstopanju avstrijske Magne z novo investicijo v Slovenijo. Kot da bi imeli v Sloveniji dovolj delovnih mest, preveč kapitala in idej, kako nastopati v sodobnem svetu, in kot da ne potrebujemo gospodarske rasti. Pameti oziroma razumevanja je premalo tudi v politiki, katere velik del ne razume, da v globalnem svetu poteka boj med regijami, državami, sistemi. Da ima Piketty seveda prav, ko dokazuje, da sodobni kapitalizem povečuje razlike med najbogatejšimi in vsemi drugimi, vendar pa ne razumejo, da to (še) ni problem Slovenije. Mi nimamo »Pikettyjevih« težav z nepravičnostjo, z izkoriščanjem delavcev, s prevelikimi socialnimi razlikami, prenizkimi davki najbogatejših. Mi imamo težave z inovativnostjo, tehnološkim prebojem, rastjo dodane vrednosti in podjetniškim razvojem.
Mokre sanje ali politične obljube?
In v tem kontekstu so ukrepi vlade napačni in nas oddaljujejo od Švice. Neracionalna javna poraba, rast plač v javnem sektorju, zdravstvena reforma le v smeri višanja sredstev za zdravstvo – to je le vrh ukrepov, ki potrjujejo, da vizije, kako bi postali Švica, nimamo. Imamo želje in pričakovanja, ampak za to nismo sposobni pripraviti strategije, ki bi jo tudi uresničevali s konkretnimi zavezami za spremembe.
Kar naprej gasimo požare, včeraj s plačami za zdravnike, danes z 2. januarjem, jutri s plačami v vsem javnem sektorju in tako naprej, v nedogled. Sicer vemo, kaj gre narobe, vendar pa se ne moremo poenotiti, kako izpeljati spremembe. Ker ne verjamemo drug drugemu, ker si ne zaupamo. Prav pomanjkanje zaupanja je največja ovira za spremembe. Začne se z dopuščanjem izigravanja pogodbenih obveznosti in pravne države, z nespoštovanjem sodne oblasti in nadaljuje v vse druge sfere.
Pogosto se soočamo z očitkom, češ, saj gospodarstvo je ves čas zraven, tam so se zgodili tajkunski prevzemi, izkoriščanja, nespoštovanje zakonov in pogodb. To je seveda res, vendar pa večina gospodarstva tega nikoli ni podpirala in je zaradi teh dejanj utrpela tudi največjo škodo. Zaradi tajkunov so prav številni podjetniki izgubili največ premoženja. Mi lahko največ naredimo s promocijo dobrih praks, z družbeno odgovornim ravnanjem, spoštovanjem pogodb s partnerji in zaposlenimi, z nenehnim inoviranjem in stalnim razvojem. In vse to počnemo.
Gospodarstvo se kljub slabšim razmeram dobro razvija. Stabilno in uspešno. Ampak nalijmo si čistega vina. Dokler ne bo v državi jasne vizije gospodarskega razvoja in bolj načrtne, pametne vladavine, bodo želje in pričakovanja o tem, da bi Slovenija postala Švica, zgolj naše mokre sanje ali pa nerealne obljube političnih povzpetnikov.
***
Samo Hribar Milič je generalni direktor
