Zapiski iz podtalja

Zelo neprijeten izid glasovanja proti Alenki Bratušek v pristojnem odboru v Bruslju in njen odstop od kandidature je madež na kar bleščečem kariernem prodoru od februarja 2013, ko je v izrednih okoliščinah postala prva predsednica slovenske vlade. Poanta ni v njej, temveč v Sloveniji, ki se je posebej v zadnjih petih letih ujela v krog negativnih dogodkov, v glavnem povezanih s slabo in tako ali drugače sporno politiko. Splošni pogled na Slovenijo od strani ali od zunaj je, da je podobna nasedli ladji, na kateri pa se – kot da se ni nič zgodilo – prepirajo, kdo bo njen kapitan.

Preden bo v Ljubljani ustoličen novi nadškof in metropolit Stane Zore, je bila lekcija iz Bruslja kot poveličan negativni odmev negativnega govora iz državnega zbora in negativnega stremuštva iz vlade in njene predsednice, ki je bila predlagateljica same sebe. Sporočilo: svet je velik in močan, če Slovenija hoče biti suverena, se mora začeti obnašati suvereno.

Kosti in detonatorji

Na zaslišanje Bratuškove v pristojnem odboru v Bruslju ni mogoče gledati drugače kot s krepko mero slabega priokusa. Tokrat kritika ne velja le slabemu občutku Bratuškove za samopredlagano funkcijo. Mimogrede je razkrila tudi neokusnost lobijskega delovanja političnih grupacij in interesnih lobijev. Bratuškova je povedala, da je odgovarjala na splošno, ker so ji tako svetovali svetovalci prihodnje evropske komisije, kajti če bi govorila konkretno in ker ni strokovnjakinja, bi bila kritika še hujša. Na politični funkciji pač ne moreš biti strokovnjak za vse vidike resorja, ki ga zasedaš, je bila poanta podpornikov. Toda sestavljavec nove komisije J. C. Juncker je dobil lekcijo, ki nemara presega domnevno nesposobnost Bratuškove. Obstajajo celo glasovi, da bi vmes igro lahko tudi posvojil in z žrtvovanjem šibkega, domnevno najšibkejšega člena rešil druge šibke člene, med drugim Francoza Pierra Moscovicija in angleškega kandidata Jonathana Hilla.

Poanta je ravno obrnjena od te, ki je veljala leta 2004, ko je evropski komisar iz Slovenije postal Janez Potočnik. Tedaj, še leta pred svetovno krizo, je bila Slovenija tekač na evropski šahovnici in evropska sporočila, kako je Slovenija vzor vsem za vse države tranzicije, so vseskozi presenečala vse, ki smo poznali njen skelet in poznali dimenzije osteoporoze na kosteh pravne države, institucij; ali dimenzije lobijskih protez in sploh vseh vrst detonatorjev, ki so bili prigrajeni na eksploziv družbenega razvoja z napako. EU je v svojem lastnem interesu do Slovenije kazala veliko hipokrizije in v imenu kapitalskega interesa in povečevanja skupnega trga je vzpodbujala takšne prakse tudi pri nas, toda izključna krivda za takšno stanje seveda ni bila nikjer drugje kot v Sloveniji sami.

Tu se moramo dotakniti zloglasnega nacionalnega interesa, jezika, ki ga je slovenska politika, bodisi leva bodisi desna, vedno znala govoriti. Zanj so vedno imeli pretanjen občutek. V državnem interesu bi bilo, da bi Slovenija po komisarju zasedla dobro in močno pozicijo. To je sicer jezik moči in interesov, ki je sam po sebi problematičen, vseeno pa ponazarja prioritete, ki jih slovenski kritiki Bratuškove niso znali niti videti niti spoštovati. Igra je bila od prvega dne, torej že od procesa kandidiranja, igrana nepravilno in taka je ostala do konca. Zato ob tem dejstvu lahko ob strani pustimo nerešljivo vprašanje, ali je Bratuškova zašla čez prepad zaradi negativnega lobiranja slovenskih evroposlancev, zaradi višjih interesov evrobirokratske politične geometrije oziroma energetskih lobijev ali preprosto zaradi lastne nesposobnosti. Za Bratuškovo se je izkazalo enako kot za Janeza Janšo, njenega premierskega predhodnika, ki ga je leta 2013 zamenjala: postala je ogledalo ljudi in okoliščin, ki so jo politično spočele. Postala je karikatura nacionalnega interesa, ki je zanemaril državo. Takšna je prva podoba minulega tedna.

V drugi podobi

Druga podoba minulega tedna se je odslikavala v barvah imenovanja novega ljubljanskega nadškofa Staneta Zoreta. Papeževo imenovanje tega frančiškanskega patra seveda ne bi imelo takšnih družbenih dimenzij, če slovenska družba in država v zadnjih dvajsetih letih (na debelo zgodovinsko podlago) ne bi bila tako zelo pogojevana z interesi in dejanji Katoliške cerkve. Končni izid s t. i. sveto polomijo 2011 je bil moralna in kapitalska predhodnica v kolaps države Slovenije, ki je zdrsnila v recesijo z dolgoletnimi, verjetno desetletnimi posledicami. Zgodba je vsem dobro poznana, ne bomo je pogrevali.

Ta teden je trženjsko-svetovalna družba Valicon priobčila raziskavo Ogledalo Slovenije in prinesla presenetljivo, a dobrodošlo novico, da se pri Slovencih povečuje zaupanje v nekatere institucije države, na primer v sodnike in sodstvo, vojsko in policijo, pa tudi v mala podjetja. Iz tega je mogoče razbrati, da se poleg državnih institucij kot ideje reda in pravilnosti krepi tudi občutek za formalne okvire tretje veje oblasti, drugače od zakonodajne in izvršne, ki sta v zadnjih letih napravili največ škode. Med najmanj zaupljive so ljudje postavili poslance parlamenta in parlament (politiko) in tam nekje, v javnomnenjskem parterju, najdemo tudi duhovnike in slovensko Cerkev.

V preobrazbi same sebe in svoje podobe v javnosti ima torej slovenska Katoliška cerkev nalogo, ki je tako težka, da je skoraj nemogoča. Pred njo je postavljena zahteva za kulturni, religiozni in verski preobrat, renesanso. Vse to pada na rame novega nadškofa in postavlja se dobrohotno vprašanje, ali lahko te naloge izpelje nekdo, ki ga doslej ni bilo slišati in ki doslej teh problemov bodisi ni videl bodisi ni prestopil varne meje neškodljive kritike? Mogoče pa je ta vtis povsem napačen in na tem mestu ne bi hoteli odvzeti možnosti človeku, ki ta trenutek potrebuje fer priložnost, da se v interesu Cerkve, družbe in svoje vesti izkaže za vrednega funkcije, ki mu je naložena in ki jo je sprejel.

V slovenskem primeru je Vatikan opravil svojo nalogo radikalno: odstranil je škofe, ki so predstavljali napačne prakse in drže, izjema je bil kardinal Rode, ki je svojo komajda še evangeljsko nenačelnost in fevdalni bonvivantizem pripeljal v varne upokojenske vode. Kardinal Rode je pravzaprav edino napačno sporočilo Vatikana Sloveniji in zaradi podobe papeža Frančiška ni nikakršnega razloga, da javnost ne bi zaupala v smiselnost temeljnih sporočil, ki jih svetovne družbe v resnici zelo potrebujejo. Od tod naprej je na slovenski Cerkvi, da slovenski javnosti odplača moralne dolgove, ki jih je nakopičila v dolgih letih prodajanja ideologije v imenu vere. Slovenska Cerkev je pred kopernikanskim obratom, kajti na dlani je, da ga bo (sama) morala opraviti ali pa bo na območju Slovenije razkristjanila tako sebe kot družbeni prostor. Mnogi v tem ne vidijo problema, toda ...

Preporodi in priložnosti

V tem primeru bi bil problem podoben kot v razmerju med ZDA kot velesilo in Bližnjim vzhodom kot prostorom demokratičnega kaosa. Če ZDA projekta »miru« niso sposobne speljati do konca, bi bilo bolje, da ga ne bi nikoli začele in bi države Bližnjega vzhoda že davno prepustile običajnim, nedemokratičnim, krvoločnim, a urejenim diktaturam. Preplet institucionalne in simbolne infrastrukture z državo od katoliške Cerkve terja »frančiškovski« preporod, ki je, mimogrede rečeno, edini sprejemljivi vzorec za prihodnost. Ni naključje, da se imenovanje frančiškana prekriva z izbiro jezuita Bergoglia po imenu Frančišek; ni naključje, da je bil imenovan na enak praznik, in ni naključje, da je bil izbran po formuli revščine na pogorišču cerkvenega kapitalskega napuha zgodovinskih dimenzij.

Skupni imenovalec obeh podob, Bratuškove in Zoretove, je v vprašanju Quo vadis, Slovenija? Govor, ki ga govorimo leta 2014, je bolj predmoderen, kot je bil pred 2004, torej še pred desetimi leti. Spominja na govor ruskih romantikov, kot jih v svojih Zapisih iz podtalja popisuje Fjodor Mihajlovič Dostojevski: »Z ničimer in nikomer se ne zadovolji, pri tem pa hkrati tudi ničesar ne zavrača; vsemu se izogne, vsemu umakne, z vsemi ravna politično; niti za trenutek ne izgubi izpred oči koristnega, praktičnega cilja (recimo, kakšnih državnih stanovanjc, penziončkov, zvezdic) ..., pri tem pa do konca življenja ohrani v sebi nedotaknjeno tudi vse 'lepo in vzvišeno', lepo v vati pa seveda tudi sebe ...« Poanta?

Pri nas je to veljalo do leta 2004, zdaj je Slovenija padla celo pod ta standard. Recimo, da je to priložnost ... ●