Tiskane izdaje
Od začetka sedemdesetih let se zavzema za pravice žensk glede možnosti splava, odpravljanje razlike v plačilu med spoloma, boj proti nasilju nad ženskami in socialno pravičnost nasploh.
Je pisateljica, predavateljica, urednica, predvsem pa že pet desetletij ena najpomembnejših ženskih aktivistk na svetu. Tudi zaradi njenih nepopustljivih intervencij v javno in politično sfero – nepozabno je njeno soočanje s predsednikom Richardom Nixonom, pa tudi njegovim državnim sekretarjem Henryjem Kissingerjem – so bila slišana stališča o enakopravnosti žensk in njihovi svobodi odločanja, ustvarjala je pobude, proteste, konference, ki so nemalokrat postale osnova za spreminjanje zakonov in sprejemanje novih, takšnih, ki so zagotavljali ženskam enake pravice, kot jih imajo moški.
Je ustanoviteljica revije Ms. Magazine, pri kateri še danes sodeluje, soustanoviteljica New York Magazine, za katero je bila dolgo kolumnistka in urednica. Je ena najvidnejših podpornic predsedniške kampanje Hillary Clinton. Njene največje knjižne uspešnice so Revolution from Within: A Book of Self-Esteem in pionirska Outrageous Acts and Everyday Rebellions.
Najnovejšo knjigo My Life on the Road, ki je izšla pred slabim letom pri založbi Random House, je pisala skoraj dvajset let. V poletnih mesecih, ko ni bila na poti. Na prvih straneh so ganljiva posvetila moškemu, ki je spremenil tok njenega življenja, in materi, ki ji je nakazala, na kaj naj bo kot ženska pozorna v življenju – ni še vedela, da jo bodo razmišljanja, h katerim jo je usmerila mama, tako približala nečemu, kar bo kasneje postal feminizem.
»To knjigo posvečam dr. Johnu Sharpu iz Londona, ki je leta 1957, desetletje preden je splav v Veliki Britaniji postal legalen, tvegal veliko in dvaindvajsetletni Američanki med njenim postankom v britanski prestolnici, bila je na poti v Indijo, naredil splav. Ko sem odhajala, mi je rekel: obljubiti mi morate dve stvari: prvič, nikomur ne smete izdati mojega imena. Drugič, s svojim življenjem boste naredili, kar vas je volja. Dragi dr. Sharpe, verjamem, da ste vedeli, da je bil zakon o splavu nepravičen, zato toliko let po vaši smrti lahko razkrijem vašo identiteto: s svojim življenjem sem naredila najbolje, kar sem lahko. To knjigo posvečam vam.«
Knjiga je polna še danes živih prizorov ameriške zgodovine zadnjih petdeset let, njenih osebnih zgodb in bitk, predsedniških kampanj, pri katerih je sodelovala, od tiste Bobbyja Kennedyja do današnje Hillary Clinton. Pripoved uvede s svojim dveletnim bivanjem v Indiji, kjer se je srečala z zametki feminizma, v gandhijevskem slogu, in postavljanja temeljev ameriškega feminističnega gibanja, kakršno poznamo danes. Pravzaprav v tej navdihujoči knjigi lahko ženska najde vsaj del svojega popotovanja skozi življenje, diskriminacijo, postanke neodločnosti, šovinizem, mizoginost, duhovitosti, ljubezen, pomisleke in neskončno željo, da bi se med ljudmi vzpostavila enakopravnost na vseh področjih, predvsem pa trajno. Imela sem srečo, da sem bila med tistimi, ki so na Glorio Steinem, čisto od blizu, naleteli že zelo zgodaj, na začetku dvajsetih. Matere so imele nekaj pri tem. Nazadnje sva si zrli v oči na enem od slikovitih poletnih umetniških festivalov – ker Gloria je ves čas na poti – v Cornwallu. Pred nekaj tedni jo je razveselila tudi vest, da so njeno dokumentarno serijo Woman with Gloria Steinem v produkciji Viceland nominirali za nagrado emmy.
Gloria Steinem se je nekega dne, pred mnogimi leti, med delom na terenu, v nacionalnem parku Badlands v Južni Dakoti, znašla sredi bikerskega tabora – ona in nekaj tisoč bikerjev s svojimi družicami. Minilo je nekaj dni, sloviti Sturgis Rally je bil na vrhuncu, in v ranem jutru je h Glorii pristopila ženska, oblečena v črno usnje. Izkazalo se je, da je zvesta bralka revije Ms. Magazine. S prstom je pokazala proti vijoličnemu harleyju, parkiranemu nedaleč stran. »Poglejte, to je bila moja osvoboditev. Leta sem se vozila z možem, vedno sedeč zadaj. Zdaj imam svojega. Tudi zahvaljujoč vam.«
Tako se začne prvo poglavje knjige My Life on the Road, v kateri gre pravzaprav za Glorijine zapiske in spomine s poti, od časov, ko je za The New York Magazine pripravljala reportaže, ko je kot organizatorka feminističnih srečanj, kampov in konferenc večkrat prepotovala ZDA po dolgem in počez. Pogosto v avtomobilu. Čeprav brez vozniškega izpita – kot sovoznica, sopotnica. »Na poti človek doživi svojo deželo popolnoma drugače, doživi številne raznovrstnosti, predvsem pa spozna, da tako imenovano ameriško ljudstvo ne obstaja.«
Najprej živeti, potem teoretizirati
Gloria Steinem ima dvainosemdeset let. Kar nenavadno, da v slovenščino ni prevedena niti ena od njenih osmih knjig, kljub temu da je obraz ameriškega feminističnega gibanja zadnjih štirideset let – nemara zato, ker ni bila in ni pretirano zlizana z akademskim feminizmom, teorijo, sama namreč pravi, diplomirala je iz politoloških ved, da je v prvi vrsti feminizem treba uvesti in živeti v praksi, nato pa pride na vrsto teorija.
Nikoli ni postala mati, a že dolgo je tega, kar je dejala, da ni tako malo žensk, mlajših in starejših, ki skušajo živeti neizživeto življenje svojih mater. »Mama je bila časopisna novinarka, pisala je knjigo, še preden sem se rodila, potem se je poročila z mojim očetom, ljubečim moškim z otroško dušo. Zdaj vem, da tega zakona nikoli ne bi smelo biti, nič skupnega nista imela. Razen mene in moje devet let starejše sestre. Še preden sem se rodila, je doživela prvi živčni zlom. Zapustila je novinarstvo in vse prijatelje. Postala je zasvojena s kratko delujočim barbituratom, ki je vseboval sodium pentothal, podobno kot pred njo že Sylvia Plath in Virginia Woolf. Pripovedovala mi je o poeziji in umetnosti, o sebi nikdar. Mnogo let po njeni smrti, ko sem za neko drugo boleznijo zbolela tudi sama, mi je postalo jasno, da me je napotila v smer in stezo, ki jo sama zaradi svojih psihoz ni mogla prehoditi.«
Kaj je torej bilo odločilno, da je Gloria Steinem postala feministka? »Vsekakor debata o legalizaciji splava v državi New York. Bilo je nenavadno, kako so na začetku v diskusijo vključevali samo moške ali nune, dvanajst moških in nuno. Skupina feministk je zato kmalu organizirala alternativno zasedanje v kleti pod neko cerkvijo in odločila sem se, da bom napisala reportažo o tem. Od mojega splava, o katerem nisem nikomur črhnila niti besedice, je minilo že več kot deset let. A nisem pozabila. Ženske tega ne pozabijo. Poslušala sem intimne zgodbe žensk, ki so govorile o svojih izkušnjah z umetnim splavom, nič niso moralizirale, bile so samo avtentične.« Mlade ženske, ki so umetno splavile, so dale svojemu življenju še eno možnost. »Tudi jaz mislim tako, in že takrat, na začetku sedemdesetih, je vsaka četrta Američanka po tihem izrazila željo po splavu. Zakaj je bilo potrebnega toliko časa, zakaj je bila ta možnost toliko časa razumljena napak, zakaj toliko življenj ogroženih zaradi neprofesionalnosti in nezaščitenosti, med ženskami toliko žrtev?!« V knjigi Gloria Steinem zapiše, da se danes odloči za splav vsaka tretja Američanka.
Pozornost je vzbudila tudi s tekstom o Playboyevih zajčicah – o tem, kako jih Hugh Hefner izkorišča. Ne seksualno, ampak predvsem in najprej kot delovno silo. Prijavila se je na avdicijo za Playboyeve zajčice, natakarice, in prestala nekaj krogov avdicij. Bila je izbrana; po nekaj tednih je izšla njena reportaža, ki je povzročila škandal. Izkazalo se je, da Playboyeve zajčice v njegovih lokalih in na posestvu delajo tudi po dvanajst ur, ves čas v trdem oprijetem korzetu, visokih petah in njihova zadolžitev je – streči. S težkimi pladnji visoko nad glavo. Zaradi tega članka je Gloria Steinem prvič postala širše prepoznavna. Kaj meni o njem danes, koliko je pripomogel k lansiranju njene kariere? »Bila sem šokirana in veliko časa sem potrebovala, da sem si opomogla od šoka, mislila sem celo, da sem z reportažo naredila napako: kar precej časa po objavi me namreč niso jemali več resno. Tudi uredniki; ponujali so mi naloge, ki so tako ali drugače bile povezane z raziskovanjem seksualnega sveta – pod krinko, seveda. To se mi je do konca upiralo. Toda kasneje sem skozi oči feminizma prišla do sklepa, da je bilo to, kar sem naredila, prav: vsaj za nekaj časa sem se identificirala z zajčicami in doumela, kaj pomeni biti v njihovi koži.«
Svet nenehnih permutacij
V knjigi Revolution Within je razmišljala o samospoštovanju, o tem, kako posameznikova šibka samopodoba vodi v potrebo dominirati ali biti dominiran. In dalje, v nasilje. Obenem je iskreno zapisala, da je nekaj let trpela za depresijo, ki je ni jemala resno. »Prvi znak depresije pri tako zaposlenih ženskah, kot sem jaz, je umik v samoto, delo-umik, umik-delo. Takoj ko sem prepoznala vzorec, sem se s tem spopadla navznoter in navzven. Sama sem se sicer lahko umaknila od dela v samoto, kaj pa ženske, ki imajo otroke, družino?! Samohranilke? Kako in kam naj se umaknejo? To je bilo žalostno obdobje, delovno sicer, ampak povezano z nerazumevanjem same sebe – v resnici pa je bila že pred vrati bolezen, rak dojke. In prav takrat sem se najintenzivneje ukvarjala s svojim otroštvom. Tako vesela sem, da je zdaj vse to že dolgo za menoj. Pri petdesetih sem bila resnično utrujena.« Gloria Steinem sklene roke, pogleda proti prizorišču, kjer bo čez pol ure nastopila. »Ves čas sem samo hotela biti koristna, to naj bi pomenilo, sem si govorila, da sem resnična, avtentična. Moji starši so bili čudoviti ljudje, ne razumite napak, ampak bila sem priča njunemu težkemu življenju in bila sem otrok. Do svojega dvanajstega leta nisem redno obiskovala šole, zato pa sem natančno opazovala življenje. Njuno, svoje, okolice. Prišel je čas, ko sem se morala z vso silo obrniti nazaj, razumeti, potem pa se še bolj brezkompromisno zazreti v prihodnost, veliko moram še postoriti.«
O prihodnosti ne razmišlja veliko, nikdar je ni bilo strah staranja, glede smrti pa je drugače. »Včasih si domišljam, da sem dejansko pripomogla k temu, da se je v zadnjih desetletjih položaj žensk doma in v tujini spremenil na bolje. Potem si rečem, da imam srečo, da sem delala in počela stvari, ki so me veselile, in ob tem nekaj naredila tudi za druge.« Predvsem za druge. »Ne razmišljam o tem, kaj bo, ko me ne bo več. Pravzaprav, ja, razmišljam. A ne preveč,« se nasmehne. Svoje prebivališče, dupleks v elitnem predelu Manhattna, med Centralnim parkom in Vzhodno reko, je že zdaj namenila srečevanjem feministk, tam lahko uradujejo, delajo, pišejo in tudi bivajo. Zakaj v njenih očeh, kljub nasmehu, vedno ostane nekaj žalosti? Vprašanje ostane nemo.
Ker živimo v svetu nenehnih permutacij – in feminizem je del tega –, me zanima, kako odgovarja na vprašanje, ali je feminizem uspel in v čem najbolj. »Ne gre posploševati, ne nazadnje imamo opravka z nekajstoletno ali nekajtisočletno tradicijo patriarhata, odvisno o katerem kontinentu govoriva. V resnici mislim, da smo šele na začetku, pri osnovah. Glede na to, da v modernih, industrializiranih kulturah ženske lahko opravljajo ista dela kot moški in v veliki večini vzgoja otrok in gospodinjstvo slonita na ženskah, torej opravljajo najmanj dve službi, smo res na začetku boja za enakopravnost. Prepričanje, da je v heterospolni partnerski družini samo ženska lahko ljubeč in topel starš, je zmotno. Še dobro, da k razbijanju takšnih stereotipov pripomorejo enostarševske družine oziroma istospolna starša, v tem primeru mislim na dva moška – otroci iz takšnih družin bodo lahko pričevali, da je tudi moški vzgojitelj, starš, lahko ljubeč, skrbeč. Obenem bodo uvideli, da je zmotno deliti svet na moške in ženske kvalitete in vrednote. Vez med feminističnim gibanjem ter gejevsko in homoseksualno skupnostjo je močnejša, kot se zdi. Ves čas imamo opraviti z istim 'sovražnikom'«. Katerim? »Patriarhalno nadvlado, verskim fundamentalizmom, skrajnimi desničarskimi gibanji ... Ključno je razumevanje, da sta seksualnost in zmožnost reprodukcije pri ženski nekaj ločenega.«
V knjigi zapiše, da je najdaljše obdobje, ki ga je v zadnjih tridesetih letih neprekinjeno preživela doma, v New Yorku, osem dni. Pred čim ali kom beži? Nasmehne se. Ko je bila majhna, je sanjala, da bo postala plesalka stepa. Namesto tega je že zelo zgodaj, pri dvanajstih letih, začela skrbeti za mater. Gloria ji je v uteho vsak dan vsaj eno uro igrala na klavir. Ko je pobegnila na fakulteto, kot danes pravi, je prvič začutila, da je življenje več kot skrb za mater in očeta, ki s kupovanjem in prodajo starin ni zaslužil veliko. Pa tudi njegovega sanjarjenja o turističnem kampu ob Michiganskem jezeru ji je bilo dovolj. Po končanem študiju je imela en sam cilj – New York, kjer je ostala do danes.
Kaj je bilo v njenem življenju najbolj prelomno? »Vsekakor moja reportaža o debati o splavu na začetku sedemdesetih in nekaj kasneje v prvi številki Ms. Magazine tekst o kontracepcijski tabletki. […] Hkrati je to bilo obdobje, ko sem pogosto razmišljala o svojem nerojenem otroku, koliko let bi imel, vedno seveda z občutkom krivde. Po drugi strani pa sem takrat, v Londonu, na poti v Indijo, v ordinaciji dr. Sharpa prvič začutila, da lahko sama nadziram življenje, da lahko sama sprejemam odločitve o sebi. Nekdo je rekel, da če bi bilo moškim dano zanositi, bi splav bil zakrament. In res je tako.« Nasprotovanje možnosti umetnega splava še vedno razume kot nekaj, kar žensko zreducira izključno na reproduktivno funkcijo. »Nikdar si nisem želela otrok ne poroke, nekaj časa sem celo govorila, v redu, 'kasneje', poročila se sicer sem, zelo pozno, ampak odločitev, da ne bom imela otrok, je bila prava.«
Nikoli ni pričakovala, da bo njen obraz postal eden od zaščitnih znakov feminizma 20. in 21. stoletja. Pred javnimi nastopi je na začetku doživljala napade panike. »To sem morala premagati, nisem imela izbire. Opozarjanje na krivice je bilo močnejše od vseh mojih notranjih strahov.« Seveda je naletela na sovražnice tudi v lastnih vrstah; ne enkrat ji je bilo očitano, da je tako prepoznavna samo zaradi prijetne zunanjosti. Kritiki so ji večkrat oponesli, da njeni strokovni teksti, čeprav jih je objavila pred Germaine Greer in Betty Friedan, nikoli niso bili tako odmevni kot njuni, tu mislim na The Feminine Mystique in The Female Eunuch, pa tudi na The Fountain of Age. Toda nihče ne more oporekati njenemu doprinosu v boju za pravice žensk. Bila je v prvih vrstah neštetih demonstracij, pomagala ustanoviti neštete feministične skupnosti, ustanovila Ms. Magazine, prvo edicijo v zgodovini, ki so jo v celoti urejale ženske in je bila tudi v njihovi lasti. Prva številka je bila posvečena pravici do splava. Dobro leto kasneje so v ZDA legalizirali splav. Gloria Steinem pravi, da se je položaj od takrat precej poslabšal, saj kar 85 odstotkov od vseh 1140 okrožij, lokalnih uprav ZDA, nima klinik, na katerih bi opravljali splave.
Marsikdo bi pomislil, da je njen vstop med feministke iz njene bližine odvrnil moške. Pa ne, ravno nasprotno. »Nemara je veliko huje, če se pretvarjate, da niste feministka – takrat resnično lahko pritegnete v svojo bližino popolnoma napačne moške.« Leta 2000 se je poročila s podjetnikom in okoljevarstvenikom Davidom Balom, sicer očetom igralca Christiana Bala. »Hotela sva živeti skupaj, to že, in imela sva se rada, toda vsekakor se ne bi poročila, če David ne bi potreboval zelene karte.« Gloria doda, da se je to hitro obrestovalo, kajti kmalu so mu diagnosticirali možganski limfom, in zaradi njegovega zakonskega statusa je stroške zdravljenja lahko krila njena zavarovalnica. Tudi zato se je začela še močneje zavzemati za pravice istospolnih zakonov. »Vidite, feminizem in ljubezenski odnos sploh nista tako medsebojno izključujoča.«
Rak
Moje prvo srečanje z Glorio Steinem sega v prelom devetdesetih, ko sem bila še premajhna za feminizem. V eni od knjigarn verige Strand je potekal pogovor o njeni knjigi, in gospe, v katerih družbi sem bila, njeni prijateljici, sta se zapletli v čustven pogovor z njo. Ne vem natančno, o čem, ampak omenjale so Benazir Buto, Goldo Meir, Oriano Falacci, no, zanjo sem takrat že slišala. Potem so se v nekem trenutku močno objele, in ena od njih je rekla, da ga bodo premagale in zmagale. Kasneje mi je postalo jasno, da so govorile o bolezni, ki so jo vse tri skoraj hkrati prebolevale, raku na dojki. Dve od njih sta se poslovili že dolgo tega. Spomin na to med naju prinese nekaj tišin.
Gloria Steinem je vedno elegantno brezhibna, vedno s pridihom sedemdesetih, če ne drugače, pa s pasom, ki ga nosijo pripadnice indijanskega plemena Navajo – njenim zaščitnim znakom –, spuščenim nizko čez boke. Toda, zanimivo, v My Life on the Road, knjigi, ki jo pogoltnete v eni noči, najbolj slikovito izriše osebnost svojega očeta, Lea Steinema, ki jo je naučil, da so potovanja ključ do notranjih poljan. »Toliko sem se upirala njegovemu načinu življenja, predvsem zato, ker ga nikdar ni bilo doma, in ko je sestra odšla na univerzo, sem tako lahko dneve in tedne sama skrbela za mamo. Upirala sem se tudi temu, da nas je vlačil s seboj v prikolici, nikoli nismo bili dolgo na enem mestu. Potem sem pred leti spoznala, da mi je zapustil darilo; razumevanje, da je mogoče živeti ves čas v gibanju, nestanovitnosti, ves čas na pragu pustolovščine. In takšno je bilo v resnici vse moje odraslo življenje; najprej dve leti Indije, potem organizacija feminističnih srečanj po vseh ZDA …, še vedno se nisem ustavila.« Ampak, saj potovanje samo, akt potovanja, mar takrat to zanjo ni predstavljalo akta osvoboditve? »Vsekakor. Biti na poti je bila stvar moških, jaz pa nisem bila noben Jack Kerouac.«
Luč na njeni nočni omarici redke dneve, ko je doma, na Manhattnu, ostaja prižgana dolgo v noč. Ko neha pisati, bere. Najraje Alice Walker, »ker so njena poezija, eseji in romani nekaj najbolj naravnega, kar sem kadarkoli prebrala. Zaradi nje sem postala boljši človek. Ko sem bila mlajša, so mi bile za zgled Male ženske, vsako leto sem prebrala Alcottovo, ta dekleta so govorila o državljanski vojni, o odnosih med moškim in žensko, o vsem, skratka. Skrbela so za gospodinjstvo, a niso bila izolirana od zunanjega sveta. Znala so pomagati drugim. Književnost je v marsičem oblikovala moje življenje. Spomnim se, kako sem na kolidžu Smith ure in ure sedela v knjižnici in jokala nad usodami junakov iz Zločina in kazni.«
21. stoletje
Kakšen bo torej feminizem ob koncu 21. stoletja? »No, to pa je vprašanje. Bo takšen, kakršne bodo ženske ob koncu 21. stoletja. Vsekakor bo bolj mednaroden, povezan, to si že drznem napovedati. Mislim, da se skoraj v vseh državah tega sveta zavedajo, da ženska lahko opravlja ista dela kot moški, premalo pa je zavedanja, da lahko tudi moški opravljajo dela, ki jih opravlja ženska. Zaradi tega mora ženska še vedno opravljati najmanj dve službi. Druga stvar je nasilje, ki ga je, zdi se, vedno več.
V imenitni knjigi Sex and World Peace so avtorji analizirali morebitne indikatorje za izbruh notranjih nemirov, državljanskih vojn oziroma zunanjih spopadov. Prišli so do ugotovitev, da to niso revščina, stopnja demokracije, dostop do naravnih virov, religij, temveč nasilje nad ženskami.
Družbe, v katerih obstaja nadzor nad ženskim telesom – ali iz verskih razlogov ali gre za patriarhalno naravnanost okolja –, pogosto uporabljajo nasilje oziroma v takšnih okoljih postane nasilje nekaj samoumevnega, ki ga z mikro ravni ni težko prenesti na makro raven posamezne države. Vemo tudi, da je največ nasilja nasploh prisotnega prav v družbah, v katerih je polarizacija spolov izrazita.«
In ko smo že pri tem, ker – kot kaže zgodovina feminizma – obstaja močna povezava med polarizacijo spolov in rasizmom, bi človek, kot je Donald Trump, dejansko lahko pristal v Beli hiši? »Ne verjamem. Če bi se to zgodilo, bi takoj vrnila ameriško državljanstvo (smeh). Poglejte samo, kdo vse ga ne podpira: velik odstotek ameriških žensk, pa tudi latinskoameriška skupnost, da ne omenjam afroameriške …
Težava je v tem, da je v ZDA volilna udeležba zelo nizka, celo nižja kot v Indiji, mislim, da je treba v zvezi s tem še veliko postoriti. Ne, ne verjamem, da bi lahko zmagal.« Ampak, če se prav spomnim, Hillary Clinton, ki jo je podpirala pred Obamovo nominacijo za demokratskega predsedniškega kandidata pred leti, ni bila najbolj priljubljena. Tega se nikdar ni v celoti otresla. Bi se položaj žensk v ZDA, če bodo dobile prvo predsednico, resnično lahko spremenil na bolje?
Ko je Obama postal prvi temnopolti predsednik, so bila, kot se je jasno pokazalo kasneje, pričakovanja afroameriške skupnosti vseeno previsoka. »Saj ne gre za to. Gre za to, da bi postalo življenje žensk pravičnejše, za vse ljudi, pravzaprav. Kljub temu da aktivno sodelujem v njeni predsedniški kampanji, ne stiskam ljudem rok in jim prigovarjam, hvala, hvala, ker boste volili Hillary Clinton. Nič ni samoumevno. Kot tudi ni bilo samoumevno, da so ženske v ZDA dobile volilno pravico. Skoraj stoletje so se borile zanjo, gladovno stavkale, izgubljale otroke in družine …
Zdi se mi pomembno poznati lastno zgodovino, ampak samo izkušnje nas lahko aktivirajo. Včasih me sprašujejo, kakšno je moje sporočilo ženskam danes. Odgovarjam jim, naj si prisluhnejo in delujejo v skladu s tem. V tem je vsa modrost.«
