Tiskane izdaje
Zaradi te blokade in identifikacije nesodelujočih upnikov oz. povezanih oseb je bil zunanji dolg Slovenije nižji za 180 milijonov USD, Bosne za 100 milijonov, Hrvaške za 290 milijonov, Makedonije za 50 milijonov ter Srbije in Črne gore za 130 milijonov USD.
Devizne rezerve SFRJ so pred njenim razpadom znašale okoli pet milijard dolarjev in so pripadale vsem naslednicam. Miloševićev režim si jih je skoraj vse prilastil, saj je mednarodnim ukrepom maja 1992 uspelo zamrzniti zgolj 1,7 milijarde dolarjev in tudi velik del tega denarja je kasneje izpuhtel za plačila za »humanitarne« namene ali »unovčenje poroštev«, izdanih za privilegirana zasebna podjetja. Del teh rezerv je Miloševićev režim naskrivaj, prek podjetij na Cipru in slamnatih mož v finančnih središčih, uporabil za nakup portfelja jugoslovanskih dolgov. Namen je bil, da bodisi prek kontrolnega paketa kasneje določa pravila igre za razdelitev dolgov med naslednice SFRJ ali pa njim ali komu drugemu portfelj proda. Izkupiček bi šel v zasebne žepe in za ohranjanje režima na oblasti.
Po višini blokiranih sredstev nekdanjih diktatorjev se zgodba z jugoslovanskimi dolgovi uvršča ob bok najuspešnejših v svetovnem merilu. Nekaj let pozneje jo je prekašal le primer bivšega nigerijskega predsednika Abache, ki je svoji državi ukradel od tri do pet milijard dolarjev, mednarodni skupnosti pa je od tega doslej uspelo zapleniti okoli 2,3 milijarde USD.
Čas slovenskega finančnega osamosvajanja
V začetku leta 1993 je Slovenija postala članica Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, potem ko je pri Svetovni banki prevzela dolg slovenskih končnih uporabnikov bankinih posojil in pri Mednarodnem denarnem skladu nasledila 16,39 odstotka vseh imetij in obveznosti nekdanje Jugoslavije. Nato so prišli na vrsto dolgovi Slovenije do drugih mednarodnih inštitucij, vladnih agencij zahodnih držav (Pariški klub) in tujih komercialnih bank (Londonski klub). Tolar je jeseni 1994 postal konvertibilna valuta po merilih Mednarodnega denarnega sklada.
Solidarnostna klavzula do Londonskega kluba je tedaj predstavljala najtrši oreh. Ko je nekdanja Jugoslavija leta 1988 še zadnjič reprogramirala svoj dolg in s tujimi komercialnimi bankami sklenila tri pogodbe, je njenih deset največjih bank, skupno z Narodno banko Jugoslavije (NBJ), družno jamčilo za večino od skoraj 7,5 milijarde USD reprogramiranega dolga. Ljubljanska banka in Kreditna banka Maribor sta bili tudi med njimi. Vsi za enega, eden za vse. Tuje banke upnice bi lahko pozvale katero koli od bank dolžnic, da plača dolg vseh drugih.
Od leta 1988 dalje se je z jugoslovanskim dolgom, tako kot tudi z dolgovi Argentine, Mehike in nekaterih drugih držav v razvoju, lahko trgovalo na sekundarnem trgu. Posel je bil vabljiv, ker je bila tržna vrednost dolga nižja od nominalne. Lotila so se ga tudi jugoslovanska podjetja in banke, ki dolga zaradi moralnega hazarda sicer niso smela kupovati z gotovino, so pa lahko v zameno ponudila skupna vlaganja, novi dolg ali podobno. Tako se je celotni dolg SFRJ do njenega razpada leta 1991 znižal za tri milijarde USD, čeravno do tedaj glavnica sploh še ni dospela v odplačilo. Teh poslov je bilo za jugoslovanska podjetja konec leta 1992, ko je NBJ prenehala dajati soglasja zanje in so začele veljati mednarodne sankcije. Med tujci pa je trgovanje lahko nemoteno potekalo še do konca leta 1995.
Ko se je Slovenija konec leta 1992 prvič sestala z upniki Londonskega kluba, so ti zahtevali, da plača 28 odstotkov vsega dolga nekdanje Jugoslavije, vključno z zapadlimi neplačanimi obrestmi. To je bilo približno dvakrat toliko, kolikor so bile slovenske banke in podjetja res dolžni na podlagi posojil, ki so jih bili sklenili v preteklosti, vključno z deležem (16,39 odstotka) federalnega dolga NBJ. Pogajanja so nato zašla v slepo ulico, ker nobena stran ni hotela popustiti. Koordinacijski komite tujih upnikov je zagrozil, da bo unovčil solidarnostno klavzulo, kajti leta 1994 je v odplačilo prvič zapadla tudi glavnica po največji od treh pogodb. Slovenija je zato, da bi zagotovila normalno poslovanje bančnega sistema, poleti 1994 s spremembo ustavnega zakona ustanovila Novo Ljubljansko banko in Novo Kreditno banko Maribor. Nasledstveno bilanco, torej postavke tako na aktivni kot pasivni strani, ki so bile kakorkoli povezane s federalnimi inštitucijami bivše države, je pustila na »starih« bankah. Odplačila dolga tudi ni več nakazovala na račune agenta tujih komercialnih bank, temveč na posebni prehodni (t. i. escrow) račun, ki ga je v Luxemburgu odprla sama.
Čeprav so postavljene druga na drugo tri pogodbe iz leta 1988 merile kakih deset centimetrov, niso ponujale odgovora na bistveno vprašanje, kako razdeliti dolg, če država razpade, kot tudi ne na veliko manjših, na primer, kako naj agent upnikov poknjiži odplačila dolga, ki ga je prej prejemal od NBJ kot agenta dolžnikov. Tedaj se je z upniki pogajala le Slovenija. Vmes je sicer NBJ s spremembo obrestnega obdobja zgolj testirala trdnost določil treh pogodb in svoj status, čeprav plačevala ni nič več.
Pomlad 1993: Banka Slovenije
Ko je Banka Slovenije podatke ustrezno obdelala (prvotno so bili namenjeni zgolj obračunu tarife agenta upnikov), je lahko začela spremljati dogajanja na sekundarnem trgu. Pokazalo se je, da originalni upniki svoj portfelj prodajajo. Od 450 tujih komercialnih bank, ki so septembra 1988 reprogramirale dolg Jugoslavije, sta do tedaj dve tretjini svoj portfelj prodali. Leta 1991 so se na trgu začeli pojavljati novi trgovci. Privabile so jih možnosti visokega zaslužka in dobro poznavanje razmer v nekdanji Jugoslaviji. Trg so prek časopisnih člankov in intervjujev pogosto manipulirali sebi v prid. To je bilo možno tudi zato, ker se je trgovanje z dolgom zaradi zaostrovanja politične situacije zelo zmanjšalo in je bil zaradi tega trg plitek.
Banka Slovenije je dobljene podatke postopno dopolnjevala in navzkrižno preverjala s podatki, ki jih je pridobivala od bonitetne agencije, raznih registrov in baz podatkov, v neformalnih pogovorih z udeleženci sekundarnega trga, v poslovnih krogih, iz telefonskega imenika Cipra ipd. Vse to se je dogajalo v obdobju, ko internet še ni bil v prosti uporabi. Ker je Miloševićev režim pogosto posloval prek slamnatih mož, je ugotavljanje ključnih povezav včasih terjalo več poskusov in tudi kakšen korak nazaj, da so se pravilno preverila vsa dejstva.
Kmalu se je pokazalo, da so ljudje blizu Miloševića obvladovali portfelj, ki je po nekaterih ocenah predstavljal več kot petino celotnega portfelja jugoslovanskih dolgov, in da so ta portfelj držali pri:
(i) Finančnih hišah v Parizu, Ženevi in Londonu in del portfelja od tam selili na Ciper.
(ii) T. i. offshore podjetjih na Cipru, kamor se je v času mednarodnih ukrepov proti Miloševićevemu režimu, ki so ustavili mednarodno poslovanje njegovih bank, začel zatekati kapital režima in njegovih privilegirancev. Režim sam je tam že pred razpadom SFRJ – in še bolj po njem – ustanovil mrežo podjetij. Potem ko je deviznih rezerv nekdanje države zmanjkalo oziroma so bile zamrznjene zaradi mednarodnih ukrepov, je režim z letali dovažal gotovino iz tihotapskih in drugih poslov in jo polagal na račune teh podjetij pri ciprskih bankah. Tako je ustvaril paralelni finančni sistem, kamor je parkiral tudi portfelj jugoslovanskih dolgov. Kot lastniki podjetij so figurirali znanci in sorodniki glavne kreatorice sheme in znane finančnice iz obdobja nekdanje Jugoslavije, Borke Vučić, med njimi tudi tedaj 84-letna tetka. Ti o teh megaposlih verjetno niso imeli pojma in so bili žrtve zlorabe osebnih podatkov, dokler se njihova imena niso znašla na posebnem seznamu OFAC, ki ga je sestavljal Office of Foreign Assets Control, tj. pristojni urad za nadzor izvajanja mednarodnih ekonomskih ukrepov pri zakladnici ZDA.
(iii) Podružnice Beogradske banke na Cipru in Banque Franco Yougoslave v Parizu, kjer je portfelj dolgov ostal parkiran, ker so ga tam ujele mednarodne sankcije.
Kako so sploh nastale anomalije
Tudi tujim finančnim hišam, ali bolje rečeno, določenim posameznikom tam, ki so jih z Beogradom povezovale sorodstvene in druge vezi, se je poslovanje z jugoslovanskimi dolgovi splačalo. Velik obseg poslov jim je omogočal dobro informiranost o dogajanjih na sekundarnem trgu. Nekateri so lahko potek pogajanj spremljali bliže, tudi zaradi notranjih informacij in sedenja na obeh straneh pogajalske mize hkrati. Ti posli so jim odpirali možnosti za sodelovanje pri privatizacijah in izdajah obveznic. Portfelj za račun Beograda je bilo dokaj lahko upravljati, saj je bil le del večjega portfelja, s katerim so sicer dnevno operirali. Poleg tega so bili standardi poslovanja njihovih matičnih hiš, tudi kar zadeva izvajanje mednarodnih ukrepov, v tistih časih povečini nejasni ali ohlapno zapisani.
Obveščanje pristojnih inštitucij
V tistih časih je preprečevanje korupcije mednarodnih razsežnosti uživalo manj pozornosti kot danes. Posluha za sodelovanje tudi ni bilo povsod. Kar štiri od šestih inštitucij v državah, prek katerih se je selil portfelj in na katere se je zato obrnila Banka Slovenije, so se odločile zgolj prikimati dobrim namenom Slovenije in nato pogledati vstran. Najverjetneje so se zbale za ugled svojih finančnih inštitucij.
Z Banko Slovenije je imel korekten odnos pristojni švicarski urad za sankcije. Ni pa bilo ustrezno sodelovanje s švicarskimi bankami in njihovim združenjem, ki niso hotele razkriti transakcij na računu NBJ. Takrat je bilo že jasno, da morajo banke to infomacijo deliti z vsemi državami naslednicami, ne samo z Beogradom. Slovenija je pozneje razkritje podatkov dosegla prek švicarskih sodišč.
Najbolj tesno in koristno je bilo sodelovanje z ameriško administracijo oziroma z njihovim uradom OFAC, ki je trajalo več let do zaključka pogajanj z upniki.
Kasneje je Banka Slovenije imela stike tudi s haaškim sodiščem.
Precedenčna izločitev
Tuji upniki in Slovenija so se dogovorili, da se sestavijo in uporabijo trije seznami za izločitev dela upnikov. En seznam je sestavil neodvisni razsodnik, dr. Fritz Leutwiler, finančnik mednarodnega slovesa ter nekdanji guverner švicarske centralne banke, na podlagi dokumentov in analize sekundarnega trga dolga, ki jih je pripravila Banka Slovenije. Drugi seznam, ki se je uporabil za izločitev dela upnikov, je bil seznam OFAC, tj. seznam zakladnice ZDA v povezavi z izvajanjem ukrepov OZN proti Zvezni republiki Jugoslaviji. Tretji seznam je nastal na podlagi samoprijave upnikov, da držijo portfelj za račun nekdanje NBJ oz. Miloševićevega režima. Te tri sezname so pozneje uporabile tudi druge naslednice nekdanje SFRJ.
Različen položaj upnikov oz. njihova delitev na »sodelujoče« in »nesodelujoče« je bila možna ob soglasju upnikov, ki so skupno držali vsaj 2/3 portfelja. Upniki so konec leta 1995 tako odstopili od t. i. klavzule pari passu, ki na primer zdaj dela velike težave Argentini. Tako je prvič v zgodovini Londonskega kluba večina upnikov iz transakcije izločila del upnikov in je pri tej odločitvi ostalo, čeprav je bila kasneje izpodbijana. S tem je celoten portfelj »nesodelujočih« upnikov v višini ene milijarde dolarjev zmanjšal skupni dolg vseh naslednic.
Prav tako so tuji upniki konec leta 1995 soglašali z izpustitvijo Slovenije in njenih bank iz solidarne odgovornosti z drugimi dolžniki po največji od treh pogodb, na podlagi t. i. klavzule Qualified Weighted Average Exchange Transaction, ali zamenjave starega dolga za novi dolg, ki se je izkazala kot edina možna pravna rešitev. Posel je bil sklenjen 11. junija 1996 v Parizu, čeprav bi moral biti po prvotnem načrtu v Londonu. NBJ je namreč tik pred zdajci v Londonu vložila tožbo in posel izpodbijala. Sodišče je kasneje to tožbo zavrnilo. Prav tako je sodišče v New Yorku zavrnilo tožbo ciprskega Yucyca – podjetja v lasti tesnega Miloševićevega podpornika in soseda, celo ministra v njegovi vladi – ki je kmalu zatem izpodbijal seznam »nesodelujočih« upnikov, na katerem se je znašel.
Zaključek vsebinskega dela pogajanj Slovenije s tujimi upniki novembra 1995 v New Yorku je sovpadal s podpisom daytonskega sporazuma in predvidenim dvigom mednarodnih sankcij, vendar brez vpliva na doseženi dogovor o klavzuli o t. i. »nesodelujočih« upnikih. K sreči so se pogajanja zaključila še pravi čas, v zadovoljstvo Slovenije, kakor tudi tujih upnikov in drugih naslednic nekdanje SFRJ.
Pogodbena določila, ki so se oblikovala v pogajanjih med Londonskim klubom in Slovenijo, so namreč prevzele tudi druge naslednice nekdanje SFRJ. Zanje je bilo pomembno, da to storijo čim prej in vsekakor pred 11. junijem 1996, ko je Slovenija poravnavala svoj stari dolg. Tedaj se je namreč celotni dolg po največji od treh pogodb zmanjšal za znesek novega dolga, ki ga je izdala Slovenija, in s tem povečal relativni delež v preostalem dolgu t. i. »nesodelujočih« upnikov. Zato je postalo vprašljivo, če bi ostale naslednice v spremenjenih okoliščinah kasneje še lahko pridobile zahtevano soglasje dveh tretjin upnikov za izpeljavo transakcije pod enakimi pogoji kot Slovenija. Zato so Hrvaška, Bosna in Makedonija pohitele in aprila oziroma junija 1996 še ujele vlak. Srbija in Črna gora sta se vkrcali kasneje in edini od naslednic prejeli znaten odpis dolga po Londonskem klubu; preostale so ga odplačale v polni, tj. nominalni višini.
Prevzem dolga junija 1996
Slovenija je 11. junija 1996 izdala nove obveznice v zameno za 18 odstotkov dolga po enem od treh sporazumov (t. i. New Financing Agreement) in z gotovino odplačala 9,9 odstotka dolga po drugem (t. i. Trade and Deposit Facility Agreement). Ker pa je k poslu povabila le »sodelujoče« upnike, je bil delež prevzetega dolga po prvem dejansko nižji, 14,6 odstotka namesto 18 odstotkov, in znesek plačane gotovine po drugem dejansko 6,7 namesto 9,9 odstotka. Pogajanja po tretjem sporazumi (t. i. Alternative Participation Instruments Exchange Agreement) so se nadaljevala mnogo let zatem.
Ker so uporabile formulo Slovenije, so tudi Hrvaška, Bosna, Makedonija ter Srbija in Črna gora, ko so prevzele svoje deleže dolga po prvih dveh sporazumih, lahko dejansko izdale manj novih obveznic in plačale manj gotovine tujim upnikom, kot bi jih, če Slovenija ne bi odkrila in preprečila prevare z jugoslovanskimi dolgovi. Na račun slovenskega knowhowa ter znatnih izdatkov za pravne strokovnjake in druge stroške so torej tudi druge naslednice prihranile veliko denarja in pogajanja zaključila bistveno hitreje in ceneje kot Slovenija, saj so uporabile shemo, ki je nastala v triletnih pogajanjih Slovenije z Londonskim klubom. Izognile so se lahko tudi političnim in strokovnim kritikam domače javnosti, ki bi se vsekakor pojavile, če bi se izvedelo, da so se dale speljati na led in so portfelj dolgov tako rekoč kupile dvakrat.
K uspešnemu zaključku zgodbe je prispevalo več dejavnikov. V prvi vrsti je bilo to dobro sodelovanje pristojnih inštitucij v Sloveniji, predvsem Banke Slovenije in ministrstva za finance. Najpomembnejše pa je bilo sodelovanje z ameriško zakladnico, ki je objavljala referenčno listo povezanih oseb. Pravna pisarna Cleary Gottlieb Steen & Hamilton LLP je tudi dobro opravila svoje delo, ko je Sloveniji svetovala pravne konstrukcije posla, saj je znala poslovno vsebino preliti v kompleksno pravno formo. Soglasje upnikov, da se iz zamenjave oz. poplačila starega dolga izloči del upnikov, in pripravljenost, da Banki Slovenije posredujejo magnetne trakove s ključnimi podatki o trgovanju na sekundarnem trgu, so bili tudi zelo pomembni. Diskretnost pri delu majhne tehnične ekipe v Banki Slovenije je bila ključna. Pregovorna slovenska trma in nekaj sreče sta prispevali ostalo. ●
V času, ko se je pričujoča zgodba odvijala, je bila Senka Maver svetovalka v deviznem oddelku Banke Slovenije.
