Žrtje samega sebe

V začetku sedemdesetih let je francoski psihoanalitik Jacques Lacan na predavanju v Milanu podal kopico pesimističnih razmislekov, kam gre sodobni kapitalizem. Njegova teza je bila, da je kapitalizem sistem, ki sproža nenehno hitrost – tako v produkciji kot v konzumaciji. Posameznik, ki se v samopercepciji dojema kot gospodar svojega življenja (čeprav je dejansko proletarski hlapec), pa v tej hitrosti vse bolj konzumira samega sebe.

Psihoanalitiki bodo pritrdili tej tezi, ker se vsak dan soočajo z raznimi oblikami simptomov, ki kažejo na veliko težnjo k samopoškodovanju ali celo samouničenju. Poleg klasičnih oblik anoreksije, bulimije, samopoškodovanja in različnih težav z odvisnostjo danes opažamo tudi simptome izgorevanja, deloholičnosti in podobno. Vse bolj se povečujejo tudi težave ljudi s prehranjevanjem. Substance, ki jih uživamo, namreč vse bolj dojemamo kot nekaj, kar povzroča preobčutljivost ali odvisnost.

Iz mladosti se ne spominjam, da bi laiki kdaj govorili o preobčutljivosti na gluten. Danes pa skoraj ni trgovine, ki ne bi ponujala ogromnih količin bezglutenske hrane. Porast v trgovinah je tako velik, da v ZDA predvidevajo, da bo dobiček od prodaje brezglutenske hrane leta 2016 navrgel kar 15 milijard dolarjev. Zdravniki, ki se ukvarjajo s problematiko preobčutljivosti ali alergije na živila, bodo seveda priznali, da obstaja manjše število ljudi, ki jim gluten škodi. Toda mnogi, ki se izogibajo glutenu, so do diagnoze prišli sami – po branju člankov v medijih ali po posvetih z raznovrstnimi zdravilci.

Paradoks sodobne družbe je, da človekovo telo deluje kot ena zadnjih stvari, nad katero naj bi imel srednji razred nadzor. Ta hip pustimo ob strani reven del prebivalstva, ki se mora ukvarjati s tem, kako se sploh prehraniti, in bogati del prebivalstva, ki mora v želji po vitkosti stradati. Z vprašanji prehranjevanja je posebno obremenjen prav srednji razred. Ljudje, ki imajo dovolj dohodkov, da pokrijejo osnovne prehranjevalne potrebe, si lahko privoščijo, da se strokovno posvetijo svojemu prehranjevanju.

Prav pri prehranjevanju se vse bolj soočamo s posebno obliko ideologije izbire. Ob prvih obiskih ZDA sem se vselej čudila, koliko moči je imel gost restavracije pri izberi mize. Iz domovine sem bila navajena, da v gostilni sedem za mizo, ki mi jo je natakar pokazal. Ko smo z ameriškimi prijatelji zakorakali v restavracijo, se je ob izboru mize začela strastna debata. Velikokrat smo, potem ko smo nekje že sedeli, zahtevali drugo mizo, ki je bila udobnejša, manj hrupna in podobno. Danes se obisk restavracij sicer še vedno vrti okoli tega, katera miza je najprijetnejša, toda pogovor z natakarjem se kaj hitro obrne v skoraj znanstveno razpravo, kaj vse hrana vsebuje. V boljših restavracijah se mi zdi skoraj podobno, kot da bi šlo za informacijo, ki jo dobimo v škatlici zdravil. No, manjka sicer opis vseh stranskih učinkov, ki bi jih zaužitje hrane lahko imelo, in seveda še nismo na stopnji, ko bi morali podpisati tako imenovano informirano privolitev, da se zavedamo vseh nevarnosti obroka, ki ga bomo zaužili.

Na ravni družbe se vse bolj zapleta pri vprašanju, komu sploh lahko zaupamo glede nadzora hrane na trgu. Mnoge razvite države na primer sistematično znižujejo sredstva državnim agencijam, ki se ukvarjajo z nadzorom hrane. Velike korporacije pa zavajajo glede tega, kaj naj bi bilo v določeni hrani. Eno najbolj eklatantnih zavajanj je, da na proizvod napišejo, da je nekaj naravno. Oznaka naravno nikakor ni isto kot bio. Postavlja se tudi vprašanje, kaj sploh je naravno in kaj ni. Cela vrsta prehranskih dodatkov (vitaminov, mineralov) je v mnogih državah popolnoma izvzetih nadzoru. Ker tu ne gre za zdravila niti za hrano kot tako, tega, kaj je v vitaminih, nihče ne preverja. Nedavno je zato v ZDA izbruhnil škandal, ko so ugotovili, da mnogi vitaminski dodatki ne le da ne vsebujejo tega, kar je na škatlicah napisano, ampak so za povrhu še polni strupenih snovi.

Človek po eni strani upravičeno dvomi o mnogih avtoritetah, ki naj bi na družbeni ravni skrbele za kakovost hrane. Po drugi strani se je spremenil odnos tudi do tradicionalne avtoritete, kot so starši in učitelji. Namesto teh avtoritet so vzniknili novi svetovalci za prehranjevanje, zdravilci in mediji, ki iz dneva v dan objavljajo zgodbe, kaj naj bi bilo zdravo in kaj ne, in tako ustvarjajo mit, kakšno naj bi bilo idealno telo. V tej zagati z avtoritetami posameznik vse bolj postaja nekdo, ki si sam nalaga prepovedi. Prepovedi glede tega, kaj lahko jem in česa ne, so tudi način, kako si mnogokrat poskušamo omejiti druge zagate, ki se porajajo.

V mnogih družinah je danes določena hrana fobičen objekt, ki na poseben način strukturira nezavedne mehanizme članov družine in postaja katalizator raznovrstnih emocij. Mnogokrat poskušamo s hrano tudi obvladovati svoje tesnobe ali dobiti prepoznanje od drugih. Vzemimo primer najstnice, ki z branjem člankov o preobčutljivosti na določeno hrano ali po posvetih z zdravilci ugotovi, da mora radikalno spremeniti prehrano. Ta deklica recimo sestavi seznam tega, česar ne sme zaužiti, napravi urnik, kdaj se lahko prehranjuje, in podobno. S tem manevrom, ki ni imel podlage v medicinski diagnozi, je na novo oblikovala svoje družinsko okolje. Preostali člani družine bodo od zdaj naprej morali posvečati posebno pozornost njenemu režimu hrane. Četudi se bodo morda borili proti temu, bo deklica vseeno dobila novo moč v družini.

Psihoanalitiki srečujejo vse več ljudi z motnjami hranjenja. Ne gre le za ljudi, ki imajo opazne probleme z anoreksijo, bulimijo, ortoreksijo ali prenajedanjem, ampak tudi za tiste, ki so na zunaj videti popolnoma normalno rejeni. Enega od angleških psihoanalitikov je obiskovala neka ženska. Imela je uspešno delo, ki ga je opravljala od doma. Čeprav ji je delo prinašalo veliko zadovoljstva in denarja, se je odločila, da si bo raje poiskala manj zanimivo pisarniško delo, kjer bo v službi od devetih do petih. Le tako je lahko preprečila nenehne izlete do hladilnika, ki so vodili v boleče prenažiranje. Rhiannon Lucy Cosslett je v nedavnem članku v Guardianu opisala njen dolgoletni boj s hrano in štetjem kalorij, ki je pri mnogih ženskah vsakodnevno naporno delo. Kaj in koliko pojesti, koliko telovaditi, katere dodatke kupiti ...? Zapisala je, da se motnje hranjenja danes sploh ne vidijo navzven. Mnoge ženske so na videz normalne teže, čeprav je njihov boj s hrano dnevna preokupacija.

V sodobni družbi se je zgodil paradoks, da je tisto, kar je najprej dojeto kot nekaj, kar je dobro ali celo nujno za življenje, kaj hitro dojeto kot nekaj, kar je nevarno in, predvsem, kar sproža odvisnost. Danes se je to, od česar smo lahko odvisni, močno namnožilo: poleg drog in alkohola še od hrane kot take ali samo določene vrste hrane, na primer čokolade ali sladkorja. Odvisni smo lahko tudi od nove tehnologije, računalniških iger, odnosov, športa, nakupovanja in – po novem menda tudi od sokov za očiščevanja črevesja.

Kelsey Osgood v spominih How to Disappear Completely: On Modern Anorexia opiše različne načine, kako posameznik danes poskuša izničiti samega sebe. Mnoga dekleta naj bi menda danes trpela za wannarexio – željo po tem, da postanejo anoreksične. Samokonzumacija je danes skoraj ideal. Američani pravijo, da posameznik ne more biti preveč suh ali preveč bogat. Delo do onemoglosti je prav tako oblika samokonzumacije, ki je vse bolj v porastu. Dejstvo, da se nenehno ukvarjamo s tem, česa smo zaužili preveč in česa premalo ter kaj smo ali česa nismo izločili iz telesa, nas dela krive, hkrati pa nam daje občutek izjemne moči in odgovornosti za vse, kar se dogaja z našim telesom. Sodobni človek je vse bolj nekdo, ki se nenehno žre, ki ima občutek, da vselej dela nekaj narobe in da je zato daleč od ideala telesa ter ideala sreče in zadovoljstva. To metaforično žretje samega sebe – s samokritiko, občutkom, da nismo dovolj dobri, in nenehno tesnobo glede naše eksistence – nas na koncu naredi idealne podložnike v neoliberalnih časih.

Politične oblasti nas že leta prepričujejo, da moramo še bolj zategniti pas. No, ko se tudi v zasebnem življenju kar naprej ukvarjamo z vprašanjem, kaj dati v usta in česa ne, ne smemo pozabiti, da ima tudi v časih varčevanja največji dobiček prav dietna industrija.