Po drami zgodovinski ruski skok v četrtfinale
Domača reprezentanca s sijajnim Akinfejevom v vratih zdržala vse napade favoriziranih Špancev
Odpri galerijo
Igor Akinfejev je bil veliki junak ruske zmage nad Španijo.
FOTO AP
Moskva – Tekma, ki jo je nestrpno pričakovala vsa Rusija, za uvrstitev v četrtfinale med domačo reprezentanco in Španijo, je postregla z izjemno športno dramo, ki ji je sledila vesela moskovska noč. Rusija se je namreč po enajstmetrovkah uvrstila med najboljših osem na tem SP.
Siniša Uroševič
Tekma življenja! Tako so predstavo osmine finala v osrednji ruski nogometni areni Lužniki poimenovali v domačih medijih in namigovali, da si bo prav vsak med akterji v domačih dresih posebej zapomnil to prvo julijsko nedeljo ob podpori vse države, prav glasni pa na tribunah štadiona, kjer se je nagnetlo blizu 80.000 srečnežev z vstopnicami. Gostitelji prvenstva so v pričakovanju spektakla ta dan primerjali z velikimi datumi svoje bogate športne zgodovine, a tudi zadržano razmišljali o podvigu. »To ni hokej, kjer vedno sodimo med najboljše tri na svetu. Zdaj kot 70. na svetovni nogometni lestvici igramo proti velesili,« je
zapisal kolumnist Sovjetskega sporta.
In dejansko je bilo nato hitro na igrišču videti, kdo bo v igri in zlasti posesti žoge gospodar. Španci so namreč hitro sklenili obroč okrog ruske obrambe, res pa je, da so imeli opraviti z zelo zbrano in čvrsto domačo zasedbo, zato manevrskega prostora pred vrati Igorja Akinfejeva ni bilo prav veliko. Toda reprezentanca dežele svetovnih prvakov iz leta 2010 vendarle ni dolgo čakala na vodilni gol - v 12. minuti je namreč v dvoboju izkušenih branilcev Sergeja Ignaševiča in Sergia Ramosa krajši konec palice potegnil prvi in žogo odbil v lastno mrežo! Hladna prha je za hip utišala polne Lužnike, a domače moštvo se seveda ni vdalo.
Selektor Stanislav Čerčesov si je bil na jasnem, da bo treba vztrajati s potrpežljivo igro, proti realno kakovostnejšemu tekmecu preprosto drugače ne bo šlo. Prav takšen pristop pa je domači reprezentanci postregel z izenačenjem. Prvi domači as Artjom Dzjuba, Moskovčan iz Zenita St. Peterburg, je bil v izteku uvodnega polčasa natančen z enajstmetrovke, ki jo je sicer ugledni nizozemski sodnik Bjorn Kuipers dosodil upravičeno zaradi Piquejevega igranja z roko. Dzjuba pa se je tako zapisal k novem domačem nogometnem mejniku: postal je namreč prvi reprezentant, ki je na treh tekmah enega prvenstva za Rusijo zabil vsaj po en gol.
Drugih 45 minut kaj prida ni zasukalo razmerij moči. Španci so v slogu zlatih časov Barcelone – sicer je selektor Hierro na igrišču zaslovel v Madridu pri Realu – pletli mrežo in obvladovali žogo. Ob koncu rednega dela je bila razmerje posesti 75:25 za Špance. Toda obenem jim je bilo to v slabo tolažbo, saj se je bilo treba lotiti podaljška. In tudi takrat je ob zelo zanesljivem Akinfejevu v domačih vratih ruski zid zdržal. Prav domači vratar pa je bil nato tudi junak enajstmetrovk – Koke in Aspas ga namreč nista premagala, vsi štirje Rusi pa so bili natančni.
»Ne, nisem jaz junak te tekme. Igralec popoldneva je naše moštvo, no ob njem pa še imenitni navijači,« je najprej poudaril sijajni vratar domače reprezentance, nato pa spregovoril o neizmernem užitku glede prvenstva v domovini: »Imamo imenitno tekmovanje, številni tujci spoznavajo, da ima Rusija rada nogomet ter da znamo pripraviti vrhunski športni praznik.« Med tistimi, ki so navdušili domovino, je bil včeraj tudi Dzjuba, strelec edinega ruskega gola v rednem delu tekme, toda pred reporterjem nacionalne televizije je ostal brez besed: »Oprostite, ne morem govoriti, izgubil sem glas …« Izjemna čustva so prevzela domače reprezentante in selektorja Čerčesova, ponosen je bil v častni loži predsednik vlade Dmitrij Medvedjev, ljudstvo je rajalo. Rusija se je kot le redkokaterega dogodka v zadnjih letih razveselila uvrstitve v četrtfinale. Po sovjetskem razpadu ruski nogometaši še nikdar niso igrali v izločilnem delu SP, zdaj so povrhu izločili izjemno močne Špance. Ti so bili neutolažljivi, zlasti čustven je bil Andres Iniesta: »To je bila moja zadnja tekma v reprezentančnem dresu. Težko je zdaj govoriti, kaj bi bilo, če bi bilo, a enajstmetrovke so vedno znova lahko zelo krute …«
Siniša Uroševič
Tekma življenja! Tako so predstavo osmine finala v osrednji ruski nogometni areni Lužniki poimenovali v domačih medijih in namigovali, da si bo prav vsak med akterji v domačih dresih posebej zapomnil to prvo julijsko nedeljo ob podpori vse države, prav glasni pa na tribunah štadiona, kjer se je nagnetlo blizu 80.000 srečnežev z vstopnicami. Gostitelji prvenstva so v pričakovanju spektakla ta dan primerjali z velikimi datumi svoje bogate športne zgodovine, a tudi zadržano razmišljali o podvigu. »To ni hokej, kjer vedno sodimo med najboljše tri na svetu. Zdaj kot 70. na svetovni nogometni lestvici igramo proti velesili,« je
zapisal kolumnist Sovjetskega sporta.
Ruski recept čvrsta obramba
In dejansko je bilo nato hitro na igrišču videti, kdo bo v igri in zlasti posesti žoge gospodar. Španci so namreč hitro sklenili obroč okrog ruske obrambe, res pa je, da so imeli opraviti z zelo zbrano in čvrsto domačo zasedbo, zato manevrskega prostora pred vrati Igorja Akinfejeva ni bilo prav veliko. Toda reprezentanca dežele svetovnih prvakov iz leta 2010 vendarle ni dolgo čakala na vodilni gol - v 12. minuti je namreč v dvoboju izkušenih branilcev Sergeja Ignaševiča in Sergia Ramosa krajši konec palice potegnil prvi in žogo odbil v lastno mrežo! Hladna prha je za hip utišala polne Lužnike, a domače moštvo se seveda ni vdalo.
Selektor Stanislav Čerčesov si je bil na jasnem, da bo treba vztrajati s potrpežljivo igro, proti realno kakovostnejšemu tekmecu preprosto drugače ne bo šlo. Prav takšen pristop pa je domači reprezentanci postregel z izenačenjem. Prvi domači as Artjom Dzjuba, Moskovčan iz Zenita St. Peterburg, je bil v izteku uvodnega polčasa natančen z enajstmetrovke, ki jo je sicer ugledni nizozemski sodnik Bjorn Kuipers dosodil upravičeno zaradi Piquejevega igranja z roko. Dzjuba pa se je tako zapisal k novem domačem nogometnem mejniku: postal je namreč prvi reprezentant, ki je na treh tekmah enega prvenstva za Rusijo zabil vsaj po en gol.
Drugih 45 minut kaj prida ni zasukalo razmerij moči. Španci so v slogu zlatih časov Barcelone – sicer je selektor Hierro na igrišču zaslovel v Madridu pri Realu – pletli mrežo in obvladovali žogo. Ob koncu rednega dela je bila razmerje posesti 75:25 za Špance. Toda obenem jim je bilo to v slabo tolažbo, saj se je bilo treba lotiti podaljška. In tudi takrat je ob zelo zanesljivem Akinfejevu v domačih vratih ruski zid zdržal. Prav domači vratar pa je bil nato tudi junak enajstmetrovk – Koke in Aspas ga namreč nista premagala, vsi štirje Rusi pa so bili natančni.
Iniesta zadnjič za reprezentanco
»Ne, nisem jaz junak te tekme. Igralec popoldneva je naše moštvo, no ob njem pa še imenitni navijači,« je najprej poudaril sijajni vratar domače reprezentance, nato pa spregovoril o neizmernem užitku glede prvenstva v domovini: »Imamo imenitno tekmovanje, številni tujci spoznavajo, da ima Rusija rada nogomet ter da znamo pripraviti vrhunski športni praznik.« Med tistimi, ki so navdušili domovino, je bil včeraj tudi Dzjuba, strelec edinega ruskega gola v rednem delu tekme, toda pred reporterjem nacionalne televizije je ostal brez besed: »Oprostite, ne morem govoriti, izgubil sem glas …« Izjemna čustva so prevzela domače reprezentante in selektorja Čerčesova, ponosen je bil v častni loži predsednik vlade Dmitrij Medvedjev, ljudstvo je rajalo. Rusija se je kot le redkokaterega dogodka v zadnjih letih razveselila uvrstitve v četrtfinale. Po sovjetskem razpadu ruski nogometaši še nikdar niso igrali v izločilnem delu SP, zdaj so povrhu izločili izjemno močne Špance. Ti so bili neutolažljivi, zlasti čustven je bil Andres Iniesta: »To je bila moja zadnja tekma v reprezentančnem dresu. Težko je zdaj govoriti, kaj bi bilo, če bi bilo, a enajstmetrovke so vedno znova lahko zelo krute …«
