Tiskane izdaje
Glen Helen – Ko se je Tim Gajser po lanskem naslovu svetovnega prvaka v MX2 podal med prekaljene bencinske mačke v MXGP, si ni predstavljal, da bo že v krstni sezoni odpravil elito. Pri Hondi so ob prestopu med cilje zapisali naslov svetovnega prvaka do leta 2018, za učno sezono pa uvrstitev med pet najboljših v skupnem seštevku.
A Gajser, ki je skozi vso kariero napredoval s postopnimi koraki po vseh stopničkah z bliskovito hitrostjo, ni čakal, dolgoročni cilj je uresničil takoj. Da ne bo imel prave konkurence na 450-kubičnem motorju, je njegov oče Bogomir napovedal še pred začetkom sezone. V MX2 je dirkal na nekonkurenčni 250-kubični hondi, v MXGP pa je bil motocikel enakovreden tistim, na katerih so se dokazovali tekmeci. Za nameček je Gajser imel za sabo tri leta treninga na tem zmogljivejšem motorju.
Premierno sezono v najprestižnejšem razredu je končal s šestnajstimi stopničkami na 18 dirkah, od tega je bilo sedem zmag. Postal je prvi motokrosist z zaporednima naslovoma svetovnega prvaka v MX2 in MXGP. »Spomnim se, da so, ko sem lani razkril prehod v najvišji razred, ljudje na družbenih omrežjih razpravljali, češ, da sem s to odločitvijo storil napako, saj sem premlad. Bil sem besen, hkrati pa me je to motivacijsko podžgalo, hotel sem jim pokazati, da se motijo,« je pripovedoval v enem od intervjujev, ki jih je imel te dni v Ameriki na prizorišču finala sezone.
Na dirkališče Glen Helen v Kaliforniji, ki velja za enega od najbolj atraktivnih na svetu, je prišel povsem razbremenjen, saj je imel naslov svetovnega prvaka že v žepu. Pritisk je izpuhtel in lahko je tekmoval za dušo. A v kvalifikacijah se mu je zalomilo, padel je, si poškodoval roko in z bolečinami iz ozadja prehiteval tekmece do 14. mesta. Naporna sezona in utrujenost sta, ko je adrenalin popustil, zahtevali svoj davek. »Preizkus je bil zahteven. Štart mi je dobro uspel, potem pa mi je težave povzročil moker teren na izhodu iz prvega ovinka, pristal sem na tleh. Ko sem se spet usedel na motor, sem bil med vsemi tekmeci zadnji,« je preglavice v kvalifikacijah opisal 20-letnik.
Pred dirko je stisnil zobe, se 100-odstotno zbral in prvo vožnjo končal na 4. mestu. V drugi je bil še mesto višje, kar je zadostovalo za skupni tretji rezultat dneva.
»Sezona je bila zares dolga, vendar sem presrečen, ker sem osvojil naslov svetovnega prvaka in končal tekmovalno obdobje na stopničkah. Neizmerno sem hvaležen vsem, ki so bili okrog mene vso sezono – navijačem, ki so potovali po svetu zaradi mene, Hondi za vso podporo in odličen motor, ekipi Gariboldi za trdo delo, sponzorjem, družini in očetu,« je našteval motokrosist iz vasi Pečke v Halozah, ki je na zadnji dirki moral priznati premoč domačinu Eliju Tomacu (razred zase je bil že na dirki v Charlotte) in Italijanu Toniju Cairoliju.
Ko se je Gajser po zadnji dirki sezone pojavil pred zmagovalnim odrom, so mu najbolj zvesti slovenski navijači, ki so zanj pripotovali v Kalifornijo, oblečeni v rumene majice z rdečimi napisi, najprej zapeli Zdravljico, nato pa skandirali »Kdor ne skače ni Sloven'c«. Po podelitvi je v roke vzel steklenico šampanjca in jo predal očetu ter si na glavo poveznil rumeno-rdečo čepico s številko 243. Ko so mu izročili zlato kolajno za naslov svetovnega prvaka v eliti, so mu navijači zapeli še Vse najboljše. Gajser je namreč prejšnji teden praznoval 20. rojstni dan.
»Dokazali smo, da je bila odločitev o prehodu v razred MXGP povsem pravilna. Ponosni smo na dosežke v tej sezoni, za nami je sanjsko leto. Pravzaprav zadnji dve leti dosegamo več kot smo si sploh lahko predstavljali. Zmaga v konstruktorski razvrstitvi je za Hondo lepa nagrada za vloženo delo. Počaščen sem, da si skupaj delimo vse te uspehe,« je razmišljal Giacomo Gariboldi, šef Hondine ekipe, v kateri tekmuje Gajser.
Zvezdnika konec meseca čaka še reprezentančni nastop na svetovnem pokalu narodov v Italiji. Pred tem pa bo naziv svetovnega prvaka v četrtek proslavil z navijači v Makolah.
