Tiskane izdaje
Ljubljana – Sebastian Vettel je s četrtim zaporednim naslovom svetovnega prvaka, ki si ga je zagotovil na nedeljski VN Indije, le še potrdil, da sodi med velikane formule 1. Več lovorik od njega sta osvojila zgolj Michael Schumacher (7) in Juan Manuel Fangio (5), kar je le še en dokaz, kako izvrsten dirkač je pravzaprav 26-letni Nemec.
V »šampionskem« pogovoru s svetovno sedmo silo po dirki v Noidi se je Red Bullov zvezdnik med drugim razgovoril tudi o svojih čustvih, otroštvu, žvižgih in življenjski sopotnici Hanni.
Kako zelo ste bili živčni pred veliko nagrado Indije?
Kar precej, vendar pa sem to pred sleherno dirko. Zadnjo uro v noči s sobote na nedeljo običajno spim zelo slabo, ker se že veselim preizkušnje. Po glavi mi rojijo različni scenariji.
Od dirkalnega inženirja Guillauma Rocquelina (»Rockyja«) ste slišali kar nekaj krepkih, ker ste ob koncu odpeljali najhitrejši krog, čeprav za to ni bilo nobene potrebe.
Zmeraj si pustim malo rezerve, na žalost pa se mi tokrat ni izšlo, ker je moj dosežek tik pred ciljem z novimi gumami in lažjim dirkalnikom presegel Kimi Räikkönen. Škoda.
Kako pa je »Rocky« komentiral vaše vrtenje na štartno-ciljni ravnini po častnem krogu?
Rekel mi je, naj zavijem v bokse, sam pa sem se spraševal: »Ali naj? Ali naj? Ali naj? Ne, odpeljal se bom pred glavno tribuno in se nekajkrat zavrtel, naj se zgodi, kar hoče!« Ko je to videl »Rocky«, mi je le javil, naj bom previden.
Zdaj lahko – čeprav so do konca še tri dirke – že potegnete črto pod sezono. Verjetno bi jo opisali s samimi presežniki, kajne?
Bila je res fenomenalna. Več si ne bi mogel želeti. V moštvu vlada res sijajno vzdušje, kar mi vliva še dodatno moč. V veliko veselje mi je sesti v bolid in za fante, ki mi ga pripravljajo, dati vse od sebe. Dirkalnik je bil znova fantastičen, takšen je bil pravzaprav od začetka leta. Kljub temu pa zame osebno vse le ni bilo tako preprosto, kot je bilo morda videti od daleč. Žvižgi, ki so mi jih namenjali, čeprav nisem storil ničesar narobe, so bili precej boleči. Da sem jih tako dobro prestal, nanje dal pravi odgovor na stezi in končno prejel priznanje, po katerem hrepenijo vsi dirkači, me navdaja s prav posebnim ponosom.
Kakšno je sicer vaše mnenje o žvižgih Ferrarijevih privržencev?
Če sem iskren, jih niti ne obsojam. Na nogometni tekmi, denimo, večina navijačev – jasno – spodbuja domači klub in seveda niso najbolj veseli, če se njihovo moštvo znajde v zaostanku. Ko začne nato prvi žvižgati strelcu gola, nemudoma sproži verižno reakcijo, saj se mu v hipu pridružijo še drugi. Po dirki v Singapurju sem prejel pismo enega od »žvižgačev«, v katerem se mi je opravičil. Naknadno je spoznal, da ni bilo lepo, ker mi je žvižgal. To je – kot je pripisal – počel le zato, ker je sledil množici, med katero je stal.
Zdaj ste v isti ligi z Michaelom Schumacherjem, Juanom Manuelom Fangiom in Alainom Prostom. Kaj porečete na to?
Tega še nisem povsem dojel. Štirje naslovi svetovnega prvaka so res lepa številka. Fangio, ki ga imajo mnogi za najboljšega dirkača, jih je osvojil pet. Schumacher se je pojavil mnogo let pozneje. To so bili različni časi in povsem drugačno obdobje v športu. Ne razumite me napačno: govorim le kot navijač. Michael je imel prevladujoč dirkalnik, ki pa si ga je pri Ferrariju sam »prigaral«. Zelo trdo je delal, verjetno bolj trdo kot vsi drugi, njegovi izzivalci pa so prihajali in odhajali. Na žalost je Fangio že umrl. Ko se pogovarjam s pravimi legendami, kot denimo s Stirlingom Mossom, ki je štirikrat v skupnem seštevku končal na drugem mestu, ga je še vedno dovolj v hlačah, da prizna, da je bil Juan Manuel pač boljši od njega in je bil zasluženo tolikokrat prvak.
Večkrat ste dejali, da se v Indiji počutite odlično. Omenili ste tudi, da je škoda, ker tukajšnje preizkušnje prihodnje leto ne bo na koledarju formule 1.
Če bi imel dovolj časa, bi z veseljem prepotoval Indijo po dolgem in počez. Predvsem zato, ker menim, da ti lahko ta dežela ogromno da. Čeprav je večina ljudi revnih, so v samem bistvu neizmerno srečni. Za razliko od nas Evropejcev, ki se – čeprav imamo neprimerno višji življenjski standard – nenehno nad nečem pritožujemo.
Ali ste že v otroštvu sanjali o dirkanju v formuli 1?
Pri sedmih, osmih, devetih letih, ko smo se začeli resneje ukvarjati z različnimi konjički, je večina sošolcev igrala nogomet, v katerem pa sam nisem bil najboljši. Že takrat nisem rad izgubljal. Zato sem se bolj posvetil kartingu, v katerem sem bil bistveno uspešnejši. Dirke formule 1 sem začel podrobneje spremljati ravno, ko je prve zmage slavil Fernando Alonso. Zanimivo, da se zdaj drug proti drugemu boriva na stezi.
Komu bi posvetili to lovoriko?
V prvi vrsti prijateljici Hanni, ki mi stoji ob strani v dobrih in slabih trenutkih. Letos je bilo precej vzponov in padcev. V takih trenutkih pač potrebuješ nekoga, s katerim jih lažje odmisliš, da se lahko potem spet s toliko večjim užitkom usedeš v dirkalnik.
