Tiskane izdaje
Zadosti razlogov ima letos za fešto. Jeseni bo minilo 20 let od krstnega nastopa na reliju, decembra bo v knjigi življenja obrnil 40. list. Malo manj okrogla je tretja obletnica dirkaške upokojitve. »Nisem še rekel, da je kariere zares konec, so pa možnosti vsak dan manjše. Vsi dirkači smo zasvojeni s tem športom, v meni še vedno tli upanje, da se bom morda vrnil,« zatrdi uvodoma. Za dirkaško penzijo se je odločil zaradi financ. »Precej globoko smo že bili v finančni krizi. Avtošport je povezan s tehniko, ta pa je draga, zato se v zadnjem obdobju, ko sem nastopal tudi na dirkah za SP, ni več izšlo,« poudarja Izolan, ki je športno pot kronal z najboljšim kariernim dosežkom – 10. mestom v Monte Carlu. »Z veseljem bi se že teden pozneje spet pojavil na dirki, žal pa je bila finančna luknja prevelika in nevzdržna za nadaljevanje.«
Zdaj najbolj pogreša duh relija. »To je garaški in izrazito ekipni šport, je način življenja. Manjkata mi sproščanje adrenalina in tekmovalnost, žal mi je tudi, da sem bil primoran odnehati, ravno ko sem na svetovni ravni nabral minimalne potrebne izkušnje, s katerimi sem postal konkurenčen,« s cmokom v grlu pripoveduje Jereb. Relija se ni nikdar prenajedel: »Ob koncu sezon sem čutil utrujenost, izčrpanost, naveličanost, a že po tednu, dveh počitka se je adrenalin spet zgostil in sem komaj čakal novo sezono.« Z domačimi in tujimi dirkaškimi prijatelji ohranja stike, »a so bili ti svojčas vsakodnevni, danes so mesečni«.
Relijev množično ne obiskuje več, tu pa tam se odzove kakemu vabilu, več mu čas ne dopušča, poleg tega se v velikem loku izogiba priložnosti, da bi adrenalin v njem spet zaplal. Med slovenskimi dirkači vidi najizkušenejša obraza v Aleksu Humarju in Darku Peljhanu, podmladka ne pozna dobro. »Če ne bomo vzgojili šampiona prihodnosti, bo to pomenilo zaton športa. Kot je Dejan Zavec populariziral boks, Tina Maze oživila slovensko smučanje in kot je bil Brane Küzmič svojčas pojem relija pri nas, bo tudi v prihodnje potrebno novo ime, če želimo ta šport ohraniti pri življenju. Vselej sem pripravljen pomagati s kakim nasvetom, programom in izkušnjami, kako prehoditi pot od zelo skromnih začetkov vse do SP,« poudarja umirjeni Primorec, še vedno vitek kot na vrhuncu kariere: »Velik del zaslug ima genetika, sem pa tudi zelo naraven in skromen človek, rad se gibljem v naravi, poleti denimo kolesarim, pozimi tečem na smučeh.«
Vštric s kmetom
Kadar ga preplavi nostalgija, se z velikim veseljem spomni nastopa na reliju za SP po Argentini: »Na večernem ceremonialnem štartu pred dirko se je zbralo pol milijona navdušencev. Skoraj 20 km sem vozil dobesedno v gručo ljudi na obeh straneh, videl nisem ničesar, tolkli so po dirkalniku, tu pa tam sem komu podaril kak rekvizit, bognedaj pa, da bi se avtomobil takrat pokvaril. Verjetno bi naju s sovoznikom slekli do golega in vso dirkaško opremo pobrali za spomin.« Manj navdušeno se spominja pripetljaja na reliju Velenje: »Med hitrostno preizkušnjo je neki možakar, tudi s kakim promilom v krvi, med vračanjem z njive zapeljal na progo, vozila sva vzporedno, a se je kar hitro in varno umaknil. K sreči ni vozil v nasprotni smeri, pa tudi odsek je bil počasnejši.«
Avtomobili so njegova usoda in strast. Šport je bil povod, da se je nekoč začel ukvarjati z dejavnostjo, ki ji je zvest še danes – je direktor avtocentra v Izoli, ki nosi ime po njem, v njem pa se bohotijo toyote, seati in kie. »Ekipni športni duh gojim tudi v podjetju, s sodelavci smo ekipa, samo tako lahko narediš rezultat. Rad se ukvarjam s tem poslom in se družim z ljudmi, nimam se za prodajalca, temveč svetovalca,« pojasnjuje Jereb, na katerega so se nekoč lepile športne lovorike, zdaj pa poslovne. »Zanje sem moral vselej trdo garati. Sem človek izzivov, tekmovalnost in športni duh sta še vedno v meni. Tako kot je reli timski šport, je tudi posel izrazito ekipen. Zato sem ponosen, da smo že petič zapored prejeli nagrado zmagovalca v zadovoljstvu strank v Sloveniji med Toyotinimi centri, kar je izziv za naprej, pa tudi potrditev dobrega dela.«
Obenem na promocijskih vožnjah navdušuje običajne smrtnike, ki si želijo na sovoznikov sedež; večkrat ga je videti tudi v šolah (»Vsakdo bi moral družbi in okolju nekaj vrniti. Kot avtoriteta na tem področju lahko pripomorem k varnosti v cestnem prometu. Med varnostnimi akcijami poskušam čim več znanja deliti z drugimi udeleženci, še posebno najmlajšimi, ki so najbolj nemočni in ranljivi.«), na malih zaslonih se pojavlja kot komentator ob prenosih relijev in tudi z jumbo plakatov vas je že kdaj opazoval. »Vsak športnik bi se moral zavedati, da sponzorji vlagajo zaradi marketinškega učinka. Glede na to, da avtomobilska branža, industrija, proizvodnja raznih komponent pri nas dosegajo zelo visok delež, bi lahko dirkači to veliko bolj izkoristili, hkrati pa lahko tudi avtomobilska podjetja sodelovanje izpeljejo v obojestransko korist,« opozarja.
V ženskem gnezdu
Ko pride domov, ga čaka pravcato žensko gnezdece: žena Jana in troje živahnih hčera: sedemletna Ana, skoraj petletna Leni in šestmesečna Ela. Vselej si je želel imeti tri hčerke, zato je potomcev dovolj. V dirkaškem svetu kroži šala, da si po rojstvu otroka takoj počasnejši za sekundo na kilometer. »Dobro se spomnim prvega relija po Aninem rojstvu – niti malo počasnejši nisem bil! Človek ob tem vsekakor dozori, dobi novo – najpomembnejšo – dimenzijo življenja, spremenijo se prioritete. A sam sem vedno poskušal biti stoodstoten v vsem, kar sem počel. Ko je bila čelada na glavi, sem bil dirkač Andrej Jereb, zunanji svet je bil izključen.« Ker je reli tudi nevaren šport, je vesel, da je štorklja prinesla tri hčerke – je le manjša možnost, da jih bo vrglo v bencinske vode: »Res ne bi želel, da bi šle po moji poti. Vzgajam jih v športnem duhu, veliko se gibamo, kolesarimo, plavamo, tečemo, rolamo. Prezgodaj jih je še usmerjati, morda bo katera športnica, upam le, da bodo izbrale kaj manj tehničnega, manj tveganega in cenovno sprejemljivejšega.«
Kot voznik v civilu je previden in prilagodljiv, »nimam nobenih težav z egom, sploh zdaj, ko povečini prevažam družino«. V navalih adrenalina – vse manj jih je – si da duška s priložnostno vožnjo na poligonu, »a to ni tisto pravo dirkanje. Je bolj obliž na rane, polno zadovoljstvo je zgolj v tekmovalnem dirkanju.« Z ženo sta si (poklicna deformacija) za družinski avto izbrala Seatov enoprostorec alhambro, Slovencem pa bi privoščil malce višjo stopnjo prometne kulture: »Ljudje svoj značaj izražamo tudi na cesti, želel bi si malo manj predrznosti. Promet bi tekel bolj tekoče, vsi bi prej prišli na cilj, bolj sproščeni bi bili.«
Andrej izhaja iz nešportne družine, vseeno ga bencinska strast obliva že od 12. leta, ko je mimo Izole potekal sloviti Saturnus. »Ljubezen na prvi pogled! Odtlej je bilo vse podrejeno temu, da postanem relist. Med šolskimi počitnicami sem delal v avtopralnici in si z zbranim denarjem kupoval opremo. Dirkaške sedeže sem imel v sobi že dve leti pred prvim relijem,« se spominja. Ko to berete, je že na dopustu. Z družino kampira, kombinira morje in planine. Ko se bo vrnil, fotk ne bo objavil na facebooku, ker svojega profila še nima. »Facebook je postal običajno orodje komuniciranja, zato je le še vprašanje časa, kdaj si ga bom omislil. Ne bom pa na njem ravno razlagal, kaj sem danes jedel za kosilo in kakšno barvo srajce bom oblekel.« Na cesti ga ljudje še prepoznavajo. »Še posebej mi prija, kadar me nagovori nekdo, ki je res ljubitelj relija in me pozna iz športa, ne iz rumenih medijev.«
