Španski juriš ob jubileju podviga

Assen – Pred nedeljsko veliko nagrado Nizozemske vlada na vrhu lestvice razreda motogp velika gneča. Uvodnih sedem dirk SP je namreč dalo štiri različne zmagovalce in devet dirkačev na zmagovalnem odru, Andrea Dovizioso pa po dveh uspehih diha za ovratnik vodilnemu Mavericku Viñalesu, ki ima le 28 točk naskoka pred petim Valentinom Rossijem.

Zgodovina motogp, ki se je začela leta 2002 po prehodu iz razreda do 500 ccm, ne pomni tako majhnih razlik ob prihodu v Assen. V SP 2006, ki ga je dobil letos umrli Nicky Hayden, je elitna peterica (v njej so bili še Rossi, Loris Capirossi, Marco Melandri in Dani Pedrosa) pričakala nastop na Nizozemskem s 33 točkami razlike, običajno pa dirkači niso bili naklonjeni takšnemu »stiskanju«. Zdaj je največ oči uprtih v Viñalesa, ki je s padcem v Austinu in 10. mestom pred dvema tednoma v Barceloni skoraj izničil pozitivni učinek treh zmag. Mu bo uspelo odbiti juriš Italijana Doviziosa, ki pri 31 letih doživlja drugo pomlad na svojem ducatiju, ter španskih rojakov Marca Marqueza in Danija Pedrose na hondah?

»Assen sodi med moja najljubša dirkališča, saj tukajšnje razmere zelo ustrezajo tehničnim značilnostim yamahe in mojemu slogu vožnje. Na Nizozemskem sem dosegel nekaj lepih uspehov in vedno zelo uživam, zato bom poskusil čim bolj izdatno obogatiti svojo bero točk,« je napovedal Viñales, a pozabil dodati, da je mislil predvsem na čase, ko je dirkal v razredih moto2 in moto3. Po prestopu v motogp je bil v Assnu najprej deseti, lani pa deveti v močnem dežju.

Španska falanga bo v nedeljo proslavila poseben jubilej, saj bo minilo 25 let od prve zmage njenega motorista v kraljevskem razredu. Podatek zveni skoraj neverjetno zaradi zdajšnje prevlade dirkačev z Iberskega polotoka, ki so v zadnjih sedmih sezonah kar šestkrat dali prvaka v motogp; mednje se je vrinil le Casey Stoner leta 2011. Toda led je prebil šele Alex Criville v Assnu leta 1992, ko je izkoristil poškodbi legendardnih Michaela Doohana in Wayna Raineyja ter padca nič manj slovitih Kevina Schwantza in Eddieja Lawsona. Na cilj je prišel kot prvi pred Johnom Kocinskim in Alexom Barrosom ter začel novo ero. Na naslednjo zmago je moral potrpeti še tri leta, a v sezoni 1999 kot prvi Španec osvojil naslov svetovnega prvaka.  

Danes se lahko Španci pohvalijo s 141 zmagami v elitni konkurenci. Največ jih je zbral Jorge Lorenzo (44), sledijo mu Marquez, Pedrosa (po 30), Criville (20), Sete Gibernau (9), Viñales (4), Carlos Checa (2), Toni Elias in Alberto Puig (po 1). Živi pa so tudi spomini na obdobje preboja iz sence. »Ko sem leta 1992 prestopil v takratni razred do 500 ccm, so se mi kolena kar šibila od vznemirjenja, saj je bila poleg mene na štartu cela vrsta legend. Bil sem novinec in vedel sem, da se ne morem kosati z njimi, upal sem, da se mi bo enkrat, ob idealnem razpletu, uspelo povzpeti na zmagovalni oder. Toda kot pripravnik med vsemi mojstri in velemojstri sem dočakal Assen. Ko sta padla Schwantz in Lawson, sem se zdrznil in si rekel, zakaj ne bi danes zmagal? Zamenjal sem čip v glavi, prehitel vse, za moj uspeh pa so vsi dejali, da je neponovljiv. A v meni je zaživela nova želja: čim večkrat ponoviti podvig in se nekoč potegovati za lovoriko,« se spominja Criville. In ko mu je pred 18 leti končno uspelo, so morali Španci potrpeti še deset sušnih sezon, dokler ni Lorenzo sprožil plazu.