Tiskane izdaje
Ljubljana - Potem ko je bilo že zadnjih nekaj let le še vprašanje časa, kdaj bo Aljaž Pegan končal dolgo in bogato kariero, je eden najboljših slovenskih telovadcev danes uradno vendarle napovedal športno upokojitev. Konec meseca se bo predstavil še na svetovnem pokalu v Ljubljani, na katerem bo nedelja tudi poimenovana Aljažev dan, v začetku junija pa bo nastopil še na pokalu Slovenije. Tu se bo gimnastična pot Ljubljančana, ki bo 2. junija dopolnil že 39 let, končala.
Za Peganom je izjemno uspešna kariera, njegova zbirka kolajn, ki jih je dosegel pod vodstvom trenerja Jožeta Mešla, pa bi bila gotovo še bogatejša, če mu ne bi nekajkrat načrtov prekrižale hude poškodbe. Težave s hrbtom so ga nazadnje - ob starosti pač - tudi prisilile k upokojitvi. Po zmagi na svetovnem pokalu v Moskvi 2010 je namreč nastopil le še dvakrat, vendar njegova lanska vrnitev ni bila uspešna, saj je na obeh tekmah SP obstal v kvalifikacijah.
»Odločitev, da končam kariero je zorela počasi. Dolgo časa sem upal, da bom še lahko nadaljeval, vsaj na takšni ravni, da bi posegel med najboljše tri v svetovnem pokalu. A ko se mi ni uspelo pripraviti za spomladanski del letošnje sezone, sem se odločil, da končam svojo športno pot. Poškodbe, leta in pomanjkanje energije ter volje so naredile svoje,« je svojo odločitev komentiral Pegan.
Pegan je nase prvič opozoril leta 1994, ko je osvojil naslov evropskega prvaka na drogu v Pragi, medtem ko je bil na SP šesti, od leta 2000 pa se je uveljavil kot eden najboljših telovadcev na svetu. Po njem se celo imenuje ena izmed prvin tako na bradlji kot na drogu.
Največjo zmago je tako dosegel na svetovnem prvenstvu v Melbournu 2005 (isti dan je naslov svetovnega prvaka na bradlji osvojil Mitja Petkovšek), še trikrat je bil svetovni podprvak (Århus 2006 in Stuttgart 2007). Na EP je zmagal tudi pred domačimi gledalci v Ljubljani 2004, drugi je bil v Amsterdamu 2007, tretji pa v Bremnu 2000 in Lozani 2008. V svetovnem pokalu je na drogu dosegel kar 28 zmag, trikrat pa je bil na najvišji stopnički tudi na bradlji, ki je bila njegovo drugo orodje, dokler si ni poškodoval zapestja.
Največje športno razočaranje je gotovo to, da kljub takšni karieri zavoljo specifičnih gimnastičnih pravil nikdar ni nastopil na olimpijskih igrah, sanjah vsakega športnika ...
