Armstrong zdaj lahko premaga le še Ostržka

»Resnica te bo osvobodila,« je Oprah Winfrey s pridihom patetike končala dvodelno televizijsko dopinško izpoved Lancea Armstronga. Ta ne goljufu ne kolesarstvu, ki ga je neizbrisno omadeževal, ni prinesla želene katarze. Hollywoodska »žajfnica« je imela prej nasprotni učinek, saj se je izkazalo, da nekoč veliki Lance laže, tudi ko govori resnico.

Armstrong je odličen goljuf in manipulator, a zelo slab igralec. To je ena od številnih analiz, ki so jih te dni objavljali mediji po vsem svetu. Zadela pa je bistvo Armstrongovega neprepričljivega nastopa pred kamerami. Milijoni gledalcev niso izvedeli nič novega. Nekdaj sedemkratni zmagovalec Toura ni želel razkriti nič, kar ni bilo zapisanega že v poročilu Ameriške protidopinške agencije, njegova gostiteljica pa mu tudi ni postavljala neprijetnih vprašanj, z odgovori na katera bi bržkone v še večji meri inkriminiral sebe in svoje sodelavce.

Ni bilo vprašanj o tem, kdo mu je pomagal jemati in prikrivati umazano prakso. Oprah ga tudi ni pobarala o domnevnem priznanju iz leta 1996, ko naj bi, preden so mu postavili diagnozo raka na testisih, zdravnikom v Indianapolisu povedal, da je jemal prepovedane snovi. Če bi tudi na to odgovoril z da, bi mu črtali še rezultate, ki jih je dosegel pred boleznijo, in ne le tistih, s katerimi se je po letu 1998 prelevil v ameriškega narodnega junaka in šampiona, ki je vlival upanje rakavim bolnikom po vsem svetu. Prav tako je slovita voditeljica poceni »kupila« Armstrongovo zanikanje, da je prepovedana sredstva uporabljal tudi po vrnitvi iz kolesarskega pokoja leta 2009 in 2010, kot kažejo izsledki iz njegovega biološkega potnega lista. Vsi priznani »grehi« do leta 2005 so namreč pravno zastarali in ga zaradi njih ne morejo več kazensko preganjati, za morebitna kazniva dejanja v njegovem zadnjem tekmovalnem obdobju pa bi se še lahko znašel na zatožni klopi …

Edini trenutek, ko je Armstrong med intervjujem pokazal nekaj čustev, je bil ob vprašanju, kako je o lažeh povedal svojemu prvorojencu, 13-letnemu Luku, a zadrževanje solz ni bilo dovolj prepričljivo, da bi 41-letni Teksačan iz občinstva izvabil kaj sočutja ali da bi kritična javnost dobila vtis, da je bil pri izpovedi iskren. »Še en rekord za Armstronga: premagal je Ostržka,« so zapisali v Washington Postu. A na smolo borcev proti dopingu nekdanjemu asu ne raste nos kot lažnivcu iz pravljice …

Lance je padel, bo tudi sistem?

Ob hladnem in preračunljivem nastopu, katerega glavni namen je omilitev dosmrtne prepovedi nastopanja, saj naj bi se Armstrong rad za vsako ceno vrnil na triatlonska, kolesarska in tekaška tekmovanja, so si najbolj oddahnili tisti, ki so stali za najbolj prefinjenim sistemom dopinga v zgodovini športa. »Za vse sem kriv le jaz in prevzemam vso odgovornost,« je poudaril Armstrong in zaščitil tiste, ki so ga vzpodbujali, ga podpirali in mu omogočali, da je zmagoval s pomočjo dopinga.

»Krogli« so se tako med drugimi izognili Michele Ferrari, zloglasni italijanski zdravnik, s katerim sta tesno sodelovala v obdobju njegovih sedmih zmag na Touru, športni direktor ekip US Postal, Discovery Channel in RadioShack Johan Bruyneel ter nenazadnje tudi nekdanji predsednik Svetovne kolesarske zveze (UCI) Hein Verbruggen. Nizozemskemu funkcionarju očitajo, da je Armstrongu omogočal, da je bil vseskozi korak pred dopinškimi kontrolorji, ter da je pomagal prikriti tudi pozitivni test iz dirke Po Švici leta 2001 – v zameno je tedaj Američan UCI nakazal 125.000 evrov donacije za boj proti dopingu. »Po letih obtožb na moj račun, je zdaj jasno, da je bila teorija zarote neosnovana. Armstrong je jasno povedal, da zgodba o testu iz leta 2001 ne drži,« je Verbruggen govoril o zadoščenju po intervjuju, ki je odprl več vprašanj, kot je ponudil odgovorov.

Eno od perečih vprašanj je tudi, za kaj so različne agencije in ustanove za boj proti dopingu porabile na stotine milijonov tudi davkoplačevalskega denarja, če je jasno, da so se nekaterim odmevnim primerom navkljub le dotaknile vrha ledene gore. Kljub temu se funkcionarji, ki so v času velike prevare vodili neučinkovite športne organe pregona, zdaj ponujajo kot rešitelji. Predvideli so tudi že naslednje poglavje v zgodbi, ki bo prej ali slej postala tudi scenarij za hollywoodski film. Tako Travis Tygart, direktor USADA, kot David Howman, prvi operativec Svetovne protidopinške agencije (WADA), pričakujeta, da bo Armstrong priznal in pričal pod prisego ter razkril vse podrobnosti, kako je užival prepovedane substance in kako mu je uspelo goljufati tako dolgo časa.

»Podpiram Lancea in njegova razkritja, a izpoved pri Oprah je bil le prvi otroški korak zanj. Zavedati se mora, da bi za seboj pustil izjemno zapuščino, če bi se srečal z ljudmi iz WADA in jim pomagal očistiti šport, tako da bi z njimi delil vse svoje vedenje in znanje o dopingu. Vem, da ta čas ne razmišlja tako, a le tako bi iz vsega lahko izšel z dediščino, ki bi jo lahko zapustil svojim otrokom. Bržkone se to ne bo zgodilo takoj, saj bo potreboval nekaj časa, da bo predelal čustva, ki so še v njem. Še vedno je v fazi jeze in zanikanja,« je za New York Times povedal Steven Ungerleider, psiholog, ki je spisal knjigo o vzhodnonemškem dopinškem ustroju.

Četudi se zdi, da Armstrongovi duši ni več pomoči ter da je zapečatena tudi usoda z dopingom prežetega kolesarstva, pa najbolj optimistični kronisti profesionalnega vrtenja pedal v sagi o »teksaški puščici« vidijo luč na koncu prodora. Nauk te zgodbe je pač lahko tudi – če je padel kralj prevar, lahko pade vsak. Doping se na dolgi rok ne izplača.