Colina Jacksona, enega največjih atletov vseh časov, šampiona v teku čez visoke ovire (110 m), ki si že 21 let lasti dvoranski svetovni rekord na 60 m z ovirami, zagotovo niso izbrali za športnega direktorja globalnega dobrodelnega teka »Wings for Life World Run« samo zaradi njegovih izjemnih športnih uspehov, ampak človeških vrlin, pozitivne naravnanosti in nalezljive dobre volje, ki jo na vsakem koraku in v pogovoru kaže z neposrednostjo in smehom.
Potem ko je nekoč ovire kot športnik na štadionih širom sveta preskakoval z dovršeno tehniko, zdaj zapreke, ki jih postavlja sodobna družba, premaguje z najboljšimi človeškimi vrlinami, spoštovanjem do soljudi, ponosom na svoje humanitarno delo in odločnostjo. Vrlinami, ki so tudi vrednote njegovih drugih dobrodelnih projektov – kot sta »Go Dad Run«, ki na dan očetov pomaga obolelim za rakom prostate in »Red shoes Academy« –, s katerimi želijo športni junaki mlade motivirati, da v sebi poiščejo šampione in si s športom najdejo pot skozi življenje. »Če v nekaj verjameš, potem moraš to uresničiti. Tako kot sem verjel, da lahko uresničim svoje sanje in postanem najboljši atlet na svetu, verjamem, da lahko enako predano, kot sem živel za svoje kolajne, pomagam tudi ljudem,« je svojo filozofijo srečnega človeka predstavil ob obisku v Ljubljani, sicer enem izmed 35 gostiteljev teka, s katerim pomagajo pri financiranju raziskav pri zdravljenju poškodb hrbtenice.
Hvaležen je za vse priložnosti, ki jih je dobil v drugem življenju športnega šampiona. Prehod pa ni bil tako stresen, kot so mnogi pričakovali zaradi njegove popolne predanosti treningu in tekmovanjem. Zanj je potreboval 24 ur! »Veliko prijateljev je bilo presenečenih, ker sem čez noč našel sebe v drugem, pravijo navadnem ritmu življenja. Prehod je potekal gladko, čeprav sem bil zasvojen z življenjem vrhunskega športnika, treningom in posebno prehrano. Zame je bil to pač konec. Upokojil sem se, ker sem sam tako hotel. Telesno sem bil še vedno v dobri kondiciji, tako da po tej plati nisem imel razloga za prenehanje. Do tedaj so bile kolajne razlog, zakaj sem tako trdo delal. Imel sem torej cilj. Ko ga ni bilo več, tudi motivacije ni bilo,« je pojasnil hitri prehod na obrate vsakdanjega človeka.
Njegova vzornika sta bila jamajški rojak in prvi olimpijski prvak za Jamajko (v Montrealu 1976) Don Quarrie ter Britanec nigerijskih korenin Daley Thompson, sicer dvakratni olimpijski šampion, svetovni prvak in rekorder v deseteroboju. Vselej, ko govori o njiju, pove »motivacijsko zgodbo«, kako je Thompsonu, ki je sicer podobnega značaja kot Jackson, ponosno pokazal (srebrno) olimpijsko kolajno. Šampion mu je hudomušno odvrnil, da ni vedel, da olimpijske kolajne izdelujejo tudi v srebrni barvi ...
Čeprav je bil doslej najuglednejši gost Ljubljanskega maratona, Jackson v Sloveniji ni bil prvič in zagotovo ne tudi zadnjič. V minulih letih je bila razlog njegovih obiskov Jolanda Batagelj (takrat Čeplak), s katero je skupaj treniral v času njenih največjih uspehov. Jola je bila del šampionske ekipe, ki jo je na vrhu držalo posebno ustvarjalno vzdušje neizmerne pozitivne energije. »V Ljubljano sem prišel iz Kanade, kjer sva se po dolgih letih z Markom McKoyem (olimpijskim prvakom iz Barcelone, op. p.) spominjala starih časov. Povedal mi je isto kot Jolanda: da so bila to njegova najboljša tekmovalna leta, da je bilo najbolj pomembno dojeti, kako zelo pomembno je to, kar počnemo. Nihče se ni imel za nekaj posebnega, smejali pa smo se, kolikor smo se lahko,« je povedal o ekipi, v kateri je bil spiritus movens.
Zaradi porazov svoje prehojene poti ne bi zamenjal, če bi imel še enkrat na voljo, da jo izbere. A olimpijski poraz v Barceloni 1992, ko ga je premagal rojak Roger Kingdom, je vendarle ostala boleča točka. Tisto leto je bil daleč najboljši na svetu, nedotakljiv, kot je bil denimo Usain Bolt v letih OI v Pekingu 2008 in SP 2009 v Berlinu. Kaj se je pravzaprav zgodilo v Barceloni 1992? »Na OI sem prišel vrhunsko telesno pripravljen in nepremagljiv. V kvalifikacijah sem se dobesedno v zadnjih metrih sprehodil do cilja z rezultatom 13,10. Ta, sicer drugi dosežek sezone me je tako navdal z mislijo o nepremagljivosti, da sem naredil dve usodni napaki. Za drugi krog kvalifikacij se nisem ogrel, prepričan, da nimam resne konkurence. Trener Malcolm Arnold mi je dejal, da veliko tvegam, a ga nisem poslušal. To je bila usodna napaka, kajti poškodoval sem si mišico in sanje o zlatu so za vselej ostale le sanje. Aroganca ter petelinjenje oziroma prepričanje, da mi nihče nič ne more, sta mi vzela največ, kar sem si želel v karieri,« je pripovedoval o izgubljeni zlati kolajni v luči opozorila mladim, da je vedno treba biti ponižen, tudi takrat, ko si najmočnejši.
Zanimiva je tudi zgodba, kako je postal tekač čez ovire. Bil je namreč obetaven deseterobojec, v daljino pa je kot mladinec skočil kar 796 cm. »Naravno sem bil zelo močan, tako da nisem imel težav z nobeno disciplino. Dober sem bil v metih, hitro tekel in daleč skakal. Bil sem v dvomu, za kaj naj se odločim: skok v daljino ali deseteroboj? Ko sem na mladinskem SP leta v Atenah osvojil naslov prvaka s 13,44, ni bilo več nobenih dvomov. Začel sem nadgrajevati eksplozivno moč,« je pojasnil, zakaj ni ostal pri Thompsonovem izročilu.
Jackson je že dolga leta komentator na BBC. Svetovno atletiko seveda spremlja zelo pozorno. Verjame, da bo rojak Sebastian Coe dober predsednik IAAF, da bo boljši od dosedanjih prvih mož predvsem zaradi dobrega, prijaznega in zelo pozitivnega odnosa do športnikov. Navsezadnje je bil vrsto let vrhunski športnik. »Vemo, česa je sposoben in kaj je že naredil za olimpijske igre v Londonu. Čas je, da svojo čarovnijo spravi tudi v atletiko. Ima prave zamisli in koncepte. Spozna se na ljudi, prepotoval je svet,« razmišlja o prvem možu kraljice športa. V sedanjem rodu pogreša več zvezdnikov, prepoznavnih športnikov, kakršen je Bolt. Ob tem se je zagotovo spomnil svojega rodu velikih šampionov (Michaela Johnsona, Carla Lewisa, Mika Powella, Jonathana Edwardsa, Steva Backelyja, Merlene Ottey, Jackie Joyner-Kersee), katerega del je bil.
Tiskane izdaje
