Tiskane izdaje
Budimpešta – Načrt udarne vaterpolske velesile Madžarske, devetkratne olimpijske zmagovalke, so tokrat odnesli donavski valovi. Množičnega slavja ni bilo, v finalu vaterpolskega turnirja na prvem SP doslej v Budimpešti, so se bolje od gostiteljev odrezale barakude, kot že dolgo doma pravijo hrvaškim vaterpolistom.
Tako kot vedno, ko se je na prizorišču vaterpolskega dogajanja na tem prvenstvu predstavila domača reprezentanca, so bile tribune za 8000 obiskovalcev spet pretesne. V bližnjem parku je bilo med stojnicami in tremi mogočnimi zasloni navzočih še več, vstopnice za finalno predstavo, ki so bile po redni ceni 50 evrov razprodane že pred prvenstvom, so spretni preprodajalci ponujali v vrtoglavih zneskih. A kdor pozna madžarsko vznesenost nad dogajanjem v vodnih športnih panogah, ni bil presenečen. Seveda Fincem, Nemcem, Angležem, ki so napolnili Budimpešto zaradi formule 1, nikakor ni šlo v račun, kakšno žoganje v vodi tako vzneseno spremljajo domačini v gostinskih lokalih sredi mesta …
Na vroč sobotni večer pa so najbolj uživali Hrvati. Natanko deset let je minilo od njihove prve lovorike na vaterpolskem SP, tudi v Melbournu 2007 je Hrvaška ugnala Madžarsko. O zmagovalcu je odločal podaljšek, tokrat so bili naši južni sosedje boljši že po rednem delu – 8:6.
In četudi so gostitelji sanjali o domači veselici, so na koncu glasno zaploskali novim svetovnim prvakom, na koncu je prevladalo skupno mnenje o res zasluženi lovoriki za naše južne sosede. Hrvaška v Budimpešti ni oddala niti ene točke, v končnici pa je morala preskočiti ovire zmagovalcev zadnjih treh prvenstev: najprej v četrtfinalu Italijo, najboljšo v Šanghaju 2011, nato za uvrstitev v veliki finale Srbijo, branilko naslova iz Kazana 2015 in povrhu še najboljšo lani na OI, za konec pa še domačo izbrano vrsto, svetovno prvakinjo pred štirimi leti v Barceloni.
Izjemno nalogo premišljenega vodenja od prvega dne je opravil selektor Ivica Tucak, ki v vaterpolskem svetu še zdaleč ne uživa takšnega ugleda kot sloviti predhodnik Ratko Rudić, toda sleherne naloge se loteva temeljito, prav zdaj pa uživa v trenutkih, s katerimi poskuša pozabiti na grenko preteklost. V domačem Šibeniku je bil med prostovoljci v vojnih dneh pred poltretjim desetletjem, po krivici je pozneje izpadel s seznama reprezentantov za EP, najhujšo tragedijo pa je prestal, ko se mu je v domačem mestu nad hčerko, staro tri leta in pol, zrušil avtomat z igračami, česar ni preživela …
Med junaki prvenstva svetovnih prvakov bodo vsekakor ostali zapisani vratar iz slovite dubrovniške šole vaterpola Marko Bijač, kapetan Sandro Sukno, prav tako doma iz Dubrovnika, hrvaški Katalonec Xavi Garcia ter Luka Lončar, novi centrski adut, ki je ob namigu, češ kako je s soigralci v tem finalu zapravil vodstvo 4:0, po katerem so gostitelji izenačili, v smehu dejal: »Pa saj ne moremo vsakogar premagati z 12:0!«
