Tiskane izdaje
Ne glede na to, da so prejšnji teden na atletskem mitingu v Velenju nastopile tri članice jamajške štafete 4x400 metrov, ki je na olimpijskih igrah osvojila srebrno kolajno, Shericka Jackson pa je bila tretja tudi na 400 metrov, je največ pozornosti požel Amel Tuka. Tekač iz BiH, ki je lani osupnil atletski svet, v Velenju pa je eden najbolj rednih gostov.
Veliko se je v dobrem letu dni med dvema velenjskima mitingoma spremenilo za Tuko. Potem ko je 1. julija lani na štadionu Ob jezeru s časom 1:44,19 izpolnil normo za nastop na olimpijskih igrah v Riu, je le slaba dva tedna kasneje na mitingu v Monte Carlu nase močno opozoril, saj je 800 metrov pretekel v času 1:42,51 in se zavihtel na 1. mesto lestvice 2015 ter ga tudi obdržal do konca sezone, hkrati je to pomenilo, da je postal enajsti najhitrejši tekač na tej razdalji v zgodovini … In potem je sledilo svetovno prvenstvo v Pekingu, med katerim so ljudje v BiH njegov finalni tek spremljali na ulicah, gorele so bakle, njegovega brona so se rojaki veselili, kot da gre za naslov svetovnih nogometnih prvakov. To je bila prva atletska kolajna na SP za Bosno in Hercegovino ter prvo odličje s SP v olimpijskih športih. Ko se je vrnil v domači Kakanj, ki ima slabih 40.000 prebivalcev, ga je pričakala 20.000-glava množica, ob koncu leta so nato sledila vsa možna priznanja.
»To je bilo nekaj izjemnega, vesel sem bil, da sem lahko osrečil vse te ljudi. Ne da se opisati, kakšen je občutek, ko te pričaka 20.000 ljudi,« se spominja 25-letnik, ki se je po lanskem Monte Carlu znašel v povsem novem položaju. »Odtlej je težje, saj sem bil pred tem v senci tekmecev, nihče ni vedel veliko o meni, zdaj pa so na vseh mitingih in prvenstvih pričakovanja precej večja,« pravi Tuka, ki se mu je lani življenje zasukalo povsem na glavo. Ob tem se je dobro zavedal, da ni časa za sprostitev, za počivanje na lovorikah, da se je treba vedno znova potrjevati, sicer hitro ostaneš (daleč) zadaj, dobre rezultate je treba nizati iz tedna v teden. In to mu letos ni uspelo. Najprej je hotel BiH priteči še prvo atletsko kolajno z EP, a je v Amsterdamu končal na 4. mestu. Tega si ni gnal zelo k srcu, saj je v veliki meri preverjal formo pred Riom, to je bila zanj zgolj etapa na poti k OI, kjer je želel za začetek vsaj v finale, da bi BiH ponorela ob prvi olimpijski kolajni, pa seveda sploh ni dvoma, to bi bilo povsem novo poglavje v zgodovini bosanskega športa. A je Tuka, ki je na slovesnosti ob odprtju nosil zastavo, izpadel že v polfinalu.
»Da, pričakoval sem finale, to je bil cilj, naredil sem vse, kar je trener zahteval od mene, a očitno je bilo treninga preveč. Vso sezono smo trdo delali in čutil sem utrujenost v nogah, ni bilo prave svežine, na nobeni tekmi letos nisem bil spočit. Pred začetkom nove sezone se bom moral pogovoriti s trenerjem, bržčas bo treba zmanjšati ritem treningov, da bom spet na nekdanji ravni. Želim se vrniti še boljši in močnejši. Zavedam se, da ta sezona ni bila takšna kot prejšnja, a vedno razmišljam pozitivno in optimistično,« pravi Tuka, ki dodatno motivacijo vleče tudi iz boja malih držav proti velikim. »Mi, iz majhnih držav, imamo dodaten motiv, ker želimo pokazati, da se lahko kosamo tudi z največjimi, z velesilami. Ob tem za nameček nimamo podpore velikih medijev. Poglejte denimo Đokovića. Čeprav je prvi igralec sveta, mu ne pripada takšna medijska pozornosti kot Federerju in Nadalu. A to je zanj le še dodatna spodbuda, da se dokaže, samo z zmagami lahko pokažemo, da smo najboljši,« pravi Tuka, ki mu sicer to letos ni uspelo, saj je bilo od njega hitrejših 32 tekačev, s časom 1:45,23 pa je bil daleč od lanskega osebnega rekorda, ki se mu je želel približati.
Tuka je sicer povezan tudi s slovensko atletiko, saj sta z Žanom Rudolfom odlična prijatelja, od te sezone tudi trenirata skupaj, pri čemer Slovencu v prvem letu sodelovanja ni šlo najbolje. Za lanskim osebnim rekordom je letos zaostal skoraj sekundo, na EP je bil cilj finale, a je izpadel v polfinalu, na OI je bil cilj polfinale, izpadel je v 1. krogu. »Dve leti sta potrebni, da se navadiš na nov sistem treninga,« poudarja Tuka, že kar eden od zaščitnih obrazov velenjskega mitinga, kjer ima vedno veliko navijačev. »Velenje mi je od samega začetka ostalo v lepem spominu. Tu sem leta 2012 prvič tekel pod 1:50, ko sem dosegel čas 1:48,78, in odtlej je to zame posebno mesto. Lani sem postavil rekord mitinga in izpolnil normo za olimpijske igre. Vedno se bom rad vračal, saj se tu počutim odlično, prireditelji so zelo ljubeznivi in mislim, da si zaslužijo, da nastopim vedno znova. Ko so mi omogočili nastop z osebnim rekordom 1:50, so mi šli res zelo na roko in to je zdaj moja zahvala njim,« je navdušen nad našim največjim mitingom Tuka, pred katerim je zdaj nekaj najslajših tednov. Pred začetkom priprav na novo sezono v Italiji si namreč privošči doma nekaj počitka in tudi kakšno pregreho v obliki čevapčičev, burekov, pit, baklav …
