Tiskane izdaje
Ljubljana – Kar nekaj slovenskih atletov, ki bodo v nedeljo potovali na EP, je nezadovoljnih z razpletom letošnje sezone, a med te nikakor ne sodi Marina Tomić. Potem ko se je lani na 100 m z ovirami prvič v karieri spustila pod 13 sekund, je to mejo letos premagala dvakrat, optimizma pa ji niso omajale niti zadnje zdravstvene težave.
Pri Tomićevi je zadnja leta zelo vidno stopnjevanje rezultatov, kar je posledica dobrega sodelovanja s trenerjem Matejem Juhartom in odsotnosti resnejših poškodb, tako da ji 13 sekund ne predstavlja več psihološke meje. »Ne, nikakor, me pa tudi 12,90 več ne zadovolji, želim se spustiti tudi pod ta čas in to me žene naprej. To je bil cilj, ki sem si ga zadala in se je izkazal za povsem realnega. Letos sem bila sposobna doseči ta rezultat, če bi le enkrat tekla brez napake. Po tekmi na Švedskem sem bila denimo z rezultatom nad 12,95 razočarana,« priznava Tomićeva, ki je imela v karieri že veliko nesreče z igro stotink, tokrat pa je pred vrhuncem sezone zbolela. Pred slabima dvema tednoma se ji je vnel mehur, bakterija se je nato razširila na ledvice, jemanje antibiotikov pa je vodilo v povišano telesno temperaturo, tako da je konec tedna izpustila tudi državno prvenstvo. A ker je jeza nad tem, kar se ji dogaja, ne bi peljala nikamor, se je odločila, da bo na vse skupaj vendarle gledala s pozitivne plati.
»Prvi trenutek, ko sem zbolela, sem seveda bila jezna, a zdaj razmišljam o tem drugače. Lahko bi bilo namreč še veliko huje, če bi se vse skupaj zgodilo teden dni kasneje, bi lahko le odpovedala tekmo, o kateri razmišljam zadnji dve leti. Če je do tega že moralo priti, je vsaj v obdobju, ko smo spuščali treninge, ko smo vse najpomembnejše že opravili. Za zadnje deset dni pred prvenstvom je bil načrt, da si po vseh naporih odpočijem, resda pa nismo predvidevali, da bom ležala v postelji in jemala antibiotike. Slednji posledic niso pustili, telo je zelo odzivno, počutim se dobro in v pripravljenosti ni prav velike razlike,« pojasnjuje 31-letnica, za katero bi se lahko v Zürichu po idealnem scenariju izšlo tudi s finalom, prvim na velikih tekmah.
Na evropski lestvici namreč izstopata Francozinja Cindy Billaud (12,56) in Britanka Tiffany Porter (12,65), nato še Nemka Nadine Hildebrand (12,71), trinajsterica pa je nato v 15 stotinkah sekunde, pri čemer je šprint prek ovir velikokrat tudi loterija. Celjanka je bila sicer letos že zelo blizu finalu na dvoranskem svetovnem prvenstvu, zgrešila ga je za dve stotinki. »Mislim, da sem obstala v polfinalu, ker nisem verjela, da sem sposobna storiti še korak naprej. Potem ko sem pred sezono odlično trenirala, sem se namreč poškodovala in zavoljo tega me je že polfinale zadovoljil. Tokrat se to ne bo ponovilo. Finale je dosegljiv, ne morem pa ga napovedovati, ker pač ne tečem 12,70. Dve, tri tekmice so res razred zase, ostale imamo enake možnosti. Odločale bodo malenkosti, zelo pomembna pa bo tudi glava in mogoče imam s tega vidika celo nekaj prednosti ravno zavoljo zadnjih težav. Po dobri sezoni in življenjski formi bi bil sicer pritisk zelo velik, tako pa sem na nek način razbremenjena. Morda se bodo prav zaradi bolezni na koncu stvari razpletle še bolje,« optimistično razmišlja Tomićeva, ki pa ima pred finalom še en pomemben cilj: »Predvsem si končno želim tudi na evropskem prvenstvu v polfinale, saj mi doslej to še ni uspelo …«
