Bolj sem samozavesten, bolj se zavedam, kaj zmorem

Kanuist na divjih vodah Benjamin Savšek je sezono sklenil z izjemnim finišem. Na finalu za svetovni pokal je zmagal, si zagotovil 2. mesto v skupnem seštevku, za piko na i pa si v Pauju priveslal naslov svetovnega prvaka. Lanske olimpijske igre, na katerih ni izpolnil življenjskega cilja, optimističnega Ljubljančana niso potolkle, ampak mu dale zagon za nove cilje. Prvega na poti do naslednjih je že uresničil.

Kaj vse se skriva v zlati kolajni s svetovnega prvenstva v Pauju?

Več kot dvajset let dela, truda, treningov, odrekanja. V otroštvu je bilo kajakaštvo zame bolj igra na vodi, od 16. leta pa sem resno začel vse usmerjati v ta šport. Na treh zadnjih svetovnih prvenstvih sem bil na stopničkah, a nikoli na najvišji. Tokrat mi je vendarle uspelo.

Kako sta se na »darilo« iz Francije odzvala otroka?

Kolajne sta bila vesela, ne vem pa, koliko se je pravzaprav zavedata, sin je star dve leti in pol. Sedemletna hči je v teh dneh navdušena, koliko medijske pozornosti je okrog mene in nad vsem, kar se dogaja, sošolci jo sprašujejo in ji čestitajo ... Tudi partnerke se je kolajna dotaknila, toliko sem odsoten od doma, vedela je, kako sem si jo želel, zato je tudi del nje v tem odličju.

Pred odhodom na SP ste dejali, da vedno čutite pritisk pred tekmo. Ste ga tudi v Pauju?

Bil je prisoten. Vedno se prikradejo kakšne negativne sugestije, kakšen dvom, da mi morda ne bo lepo steklo. Tok vode se ves čas spreminja in hitro lahko narediš napako. Dejal sem si, da o tem ne bom razmišljal, saj sem prišel s ciljem, da pokažem vrhunski nastop.

V čem ste letos naredili največji napredek?

Bolj sem samozavesten, bolj se zavedam, česa sem zmožen. Vse to so prinesle izkušnje. Večkrat sem si dokazal, da sem najhitrejši. Samo brez dotikov moram odveslati. Ampak včasih je težko najti ta kompromis, saj si ves čas na tankem ledu, na meji med tem, ali boš udaril vratca ali boš na milimeter dobro odpeljal.

V preteklih letih ste spoznali, da ste se na silo lotili kakšne tekme in se panično odzivali ob napakah. Kako ste se umirili?

Sam sebe sem moral prepričati z dejanji: da sem kljub dotiku lahko dovolj hiter. Rekel sem si, zakaj bi zganjal preplah, če je potem še slabše. V takšnih razmerah se je treba še bolj osredotočiti na nastop, kakšno kombinacijo odpeljati bolj na milimeter in razmišljati, da se bo izšlo. Sicer pa sodelujem tudi s psihologinjo Katjo Čavničar, večkrat sva se pogovarjala o tem. Pred tekmo izvajam sprostitvene tehnike, vizualiziram nastop. Opažam, da sem že pri vizualizaciji bolj samozavesten.

Se vam lanski olimpijski nastop iz Ria kdaj prikrade v misli?

Se mi, večkrat.

Še čutite grenak priokus?

Izginil je. Morda sem ravno zaradi tistih dveh nežnih kazenskih dotikov začel v finalu drugače delovati. Olimpijske igre niso bile dobre, ampak tudi tako zelo slabe ne. Vendar želja po kolajni je bila zelo močna. Počakal bom do naslednjih in upam, da bo šlo v tretje tako, kot je šlo Petru Kauzerju v Riu.

Niso bile vaše najgloblje razočaranje?

So. Vse sem usmeril samo vanje. Potem pa se mi v dveh minutah ni izšlo, kot sem si zamislil. Ampak treba je iti naprej, novim zmagam naproti. Prvo sem že dosegel.

Luka Božič po razočaranju v Riu tri tedne ni mogel početi ničesar. Kako se vi poberete po porazu?

Razočaranje je največje takoj po tekmi. Hkrati pa se zavedaš, da ne moreš več ničesar spremeniti, zato je treba vse pozabiti in si postaviti nove cilje. Kadar mi spodleti, si rečem, da sem delal za izkušnjo, iz katere se lahko veliko naučim. Na preteklost ne morem vplivati, lahko pa na prihodnost. S tem sem se tolažil.

Redko vas vidimo jeznega. Kje črpate pozitivno energijo?

Morda izgledam takšen, ampak sam pri sebi sem včasih tudi zelo razočaran. Če sem jezen, sem lahko zgolj nase. Če mi na tekmi ne gre, sem si za to kriv sam.

Kako sprostite jezo?

Včasih me res prime, da bi z veslom udaril po čolnu, ampak zadržim se, saj menim, da takšno sproščanje jeze v cilju ne sodi na tekmo. Raje se poskušam »razveslati«, premisliti, prebroditi stisko sam s sabo. Zato kdaj ostanem dlje na vodi. Včasih me grize od znotraj, kar morda ni dobro. Vsekakor pa je treba te zadeve predebatirati. Ko si jezen, namreč ne razmišljaš racionalno.

S Kauzerjem sta bila sostanovalca na SP. Precej časa se že poznata, kajne?

Tudi Luka je bil z nama. Petra poznam iz obdobja, ko je tekmoval z mojima bratoma. Jaz sem bil takrat še na suhem. Je vrhunski kajakaš in vzor mnogim, pozitivna oseba, ki zna ustvariti dobro vzdušje in motivirati. Kakšen njegov nasvet vedno pride prav. Potem ko je osvojil bron na SP, sem ga, denimo, vprašal, kako bi odveslal kakšno kombinacijo. Radi se družimo, zdaj smo v apartmaju tudi kuhali skupaj. Razumemo se in zabavamo. Peter je dober človek.

Iskreno se je veselil vašega naslova, vi pa njegovega brona. Veličina športnika se skriva tudi v tem, kako dojema tekmece in kolege.

Drži. Je pravi prijatelj, pravičen in zna dvigniti vso ekipo, skratka, velik športnik. Po naslovu sem hotel čim prej domov k družini, a me je prepričal, da smo skupaj proslavili najin uspeh.

Omenili ste, da je dober motivator. Vas motivira provokacija ali spodbuda?

Če mi v polfinalu preveč »zleti«, sem preveč sproščen in hočem to ponoviti v finalu, a mi ne gre. Če naredim napako v polfinalu, dobim za finale tisti pravi sunek. Lotim se ga z malo jeze. Kakor je Tina Maze zapisala v svoji knjigi – da je morala biti na štartu jezna. To jezo pri meni sprožijo omenjene napake.

Kajakaška reprezentanca deluje kot ena velika družina. Si pomagate, se bodrite?

Prisotno je tudi malo zavidanja. Navsezadnje tekmujemo v individualnem športu. S kajakaši in kakšnimi kanuisti nimam težav, nekateri pa jih imajo. Jaz se s tem ne ukvarjam. Tekmujem zase, vesel sem za druge, nikomur ne zavidam. Menim pa, da je kdo zavisten tudi zaradi mojih dosežkov. Če nisem zadovoljen z rezultatom, si rečem, da bom treniral, da ga bom enkrat dosegel. Ni mi pa treba biti zato jezen na tistega, ki mu je uspelo. Vedno čestitam drugim.

Družina je bila tista, ki vas je povlekla v kajakaštvo. Oče in oba brata.

Oče – veslala sta skupaj z mojim stricem – je doma na Brodu v Ljubljani, ob Savi so se družili in tudi nas je spravil tja. Mene je voda takoj pritegnila. Rad sem se igral ob rekah. Istočasno sem spuščal dve leseni palčki in opazoval, katera bo prva na cilju. Delal sem potočke, spreminjal tok, prestavljal kamne, spoznaval sem, kako teče voda. Spremljal sem brata na treningih. Z družino pa smo šli večkrat tudi na Sočo, v naravo na piknike. Brata sta vzela čolne s sabo, jaz sem veslal.

Ste se kot najmlajši zgledovali po njiju?

Vedno sem capljal za njima. Ravno toliko sta bila starejša, da jima je bilo vse dovoljeno in če sem hotel kaj, sem lahko to počel z njima. Vsi trije smo se vedno dobro razumeli. Nismo se ravsali, malo drugače je bilo le med puberteto.

V kajakaštvu pravite, da berete vodo. Kako ste postali dober bralec?

To pripisujem dolgim letom treningov in tekmovanj. Pred vsako preizkušnjo je treba pogledati progo in tok vode, da vidiš, na katerem mestu se preliva, tako razvijaš ta čut. V otroštvu smo veslali in taborili po vsej Sloveniji. Zame je Soča najlepša. Tudi drugje po svetu še nisem veslal na takšni reki.

Vas voda tudi umiri in energijsko napolni, ko vas tekmovanja povsem izpraznijo?

Zasitim se lahko samo treningov, vode ne. Voda lahko tudi sprošča, kar rad izkoristim za kakšen konec tedna. Zbežim na Sočo ali veslam na mirnih odsekih Save, odklopim misli, uživam v naravi, tišini, poslušam vodo. Zdaj po koncu sezone si bom skušal poiskat kakšen vikend, da bomo z družino zbežali na lepše.

Slovaški kanuist, izkušeni 38-letni Michal Martikan, je bil nekoč vaš vzornik.

Zelo rad sem opazoval njegovo veslanje. Ima izrazito dobro tehniko. On je pravzaprav cela zgodba. Dolga leta že tekmuje, s 17 leti je že osvojil olimpijsko zlato, skratka legenda. Po SP je na facebooku napisal: Sorry for the bronze (oprostite za bron, op. p.)

To vam verjetno veliko pomeni?

Vsekakor.

Katera pa so pri slalomistih »najplodnejša« leta?

V čolnu je treba dozoreti. Ocenjujem, da so pomembna leta od 23. do 35. Po tridesetem pa izkušnje že toliko prinesejo, da si lahko še vedno konkurenčen. Včasih se tekmovalcem po tridesetem tudi pozna, da jim pada hitrost. A če imaš vrhunsko tehniko, kot jo imata Martikan ali Kauzer, ni strahu. No, Kauzer je tudi hiter.

Kako dobro je mogoče živeti od kajakaštva?

Začetki so bili zame kar naporni. Ko sem pri 24 letih dosegal dobre rezultate in kazal nadarjenost, je bilo najtežje, ker nisem mogel živeti od tega športa. Nekaj let sem delal priložnostno in hkrati treniral. Kaj sem delal? Karkoli je prišlo pod roko. Ni bilo enostavno, ker noben delodajalec ni bil vesel, da čez zimo delaš, poleti pa te ni. Potem ko so me zaposlili v športni enoti policije, je bilo vse lažje. Odtlej je šlo vse navzgor. Z rezultati, ki jih dosegam zdaj, se da živeti. A ko bosta ena sezona ali dve brez vrhunskih rezultatov, si bom moral poiskati nekaj drugega. Ves čas je treba delati in garati za naprej.

Menite, da se je prepoznavnost vašega športa dvignila?

Precej. V 90. letih je veliko za promocijo naredil Andraž Vehovar z olimpijsko kolajno. Menim, da jo je najbolj dvignil Kauzer, v zadnjih letih tudi jaz. Ocenjujem, da smo visoko uvrščeni v slovenskem športu, bi si pa seveda želel, da bi bili še višje.

Kaj pa je tisto, kar pogrešate, ko gre za razmere za delo?

Menim, da smo dobri, ker smo iz razmer, ki jih imamo, postali svetovno uspešni. Razmišljam tako: če mi drugi ne morejo zagotoviti drugačnih razmer, si jih skušam sam. Moraš se tudi sam zavzeti. Nič ne bom tarnal. Raje bom užival v tem, kar sem dosegel in se trudil, da dosežem še kaj.