Njegovi uspehi so zrasli na trdem delu, ljubezni do športa, ki mu je v celoti zaznamovala življenje, profesionalnosti in predanosti ciljem, življenjsko vodilo pa je bilo vseskozi: biti danes boljši kot včeraj. »Nihče se ne rodi kot športni šampion, vrhunski umetnik, glasbenik ali predsednik. Na začetku smo zgolj človeška bitja. Za svoje cilje se je treba vztrajno boriti in trdo delati ne glede na stotine ovir, na katere človek v športu in drugih dejavnostih naleti. Kot športnik sem predvsem želel biti boljši od samega sebe. Tudi takrat, ko sem bil serijski svetovni rekorder. Če premagaš sebe, lahko premagaš vsakogar. Tisti, ki menijo, da so v vrhunskem športu pomembne le moč in telesna pripravljenost ter sposobnost učenja, se motijo. Zelo pomembna sta trden značaj in harmonija življenja, skozi katero posameznik gradi svojo osebnost in prihodnost,« je bila ena od mnogih misli legende svetovnega športa, ki jo je povedal na slovesni podelitvi priznanj najboljšim atletom Slovenije ter druženju s funkcionarji in novinarji.
Čeprav je 49-letni Ukrajinec podpredsednik mednarodne atletske zveze in predsednik olimpijskega komiteja Ukrajine, član izvršilnega odbora MOK in akademije Laureus ter svetovalec ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča se raje kot o politiki in športni politiki, ki se jima je zapisal po koncu kariere leta 2001, pogovarja o svoji tekmovalni poti, športni etiki in izobraževanju mladih. Tako kot je športno kariero gradil profesionalno, je tudi poslovno-funkcionarsko. Na kijevskem inštitutu za šport je diplomiral že na vrhuncu kariere, leta 1987, doktoriral pa na Pedagoški fakulteti v Kijevu leta 2001.
Predsedovanju MOK
Atletika pred novimi izzivi
Kako je vešč samorefleksije in predvsem prenašanja svojih izkušenj na mlade, se je najbolje videlo na srečanju z obetavnimi atleti Slovenije. Izkazal se je za vrhunskega pedagoga. Nekoliko nejevoljen je bil le ob trditvi Delovega novinarja, da je atletika, čeprav je olimpijski šport številka 1, v vseh drugih obdobjih vendarle komercialno v podrejenem položaju v primerjavi z drugimi svetovnimi športi. Tudi zato, ker z nekaj častnimi izjemami atletom ne omogoča tako velikih zaslužkov za mirnejšo starost kot denimo primerljivi tenis.
»Zadnja tri svetovna prvenstva so bila zelo uspešna, imamo pa tudi diamantno ligo,« je branil kraljico športa, čeprav mnoge analize kažejo, da je predvsem v Evropi v krepko podrejenem položaju, kar se navsezadnje vidi najbolj na mitingih diamantne lige (Zürichu). »Res pa je, da je pred nami nekaj velikih izzivov. Prvi je zajeziti doping. Več pozitivnih testov hkrati pomeni, da sistem deluje. V boj proti goljufom oziroma tistim, ki želijo po bližnjicah in s prepovedanimi sredstvi priti do uspehov, moramo vložiti vsa razpoložljiva sredstva. Veliko razmišljamo, kako narediti svetovna prvenstva in največje mitinge še bolj zanimive za sponzorje in občinstvo. Pogovarjamo se, da bi program SP skrčili, predvsem pa izboljšali urnike tekmovanj,« je povedal o problematiki atletike.
Mogoče tudi prek 630 cm
Čeprav je od njegovega zadnjega najboljšega dosežka – 615 cm v rodnem Donjecku – minilo že 20 let, je še vedno svetovni rekorder. V pogovorih, tudi na Bledu, je poudaril, da za skoke blizu njegovih rekordov nista pomembni le moč in hitrost, ampak tehnika. »Danes so skakalci močni in hitri, a naletijo na zid, ker ne znajo te energije prenesti v palico in let prek letvice. Novim rodovom priporočam, da veliko delajo na tehniki, predvsem, kako ravnati s palico,« je svetovni rekorder, ki je 6-metrsko znamko preskočil 28-krat, povedal, zakaj so tako redki skoki čez šest metrov. Prepričan pa je, da je možno skakati tudi nad 630 cm. Sam je namreč to mejo že preskočil. A mu rezultata 637 cm niso priznali, ker ga ni dosegel na uradnem tekmovanju. Na enem od mitingov so računalniško izračunali, da je pri skoku čez 595 cm preskočil virtualnih 634 cm. Sicer pa je višina svetovnega rekorda s palico ob vsem, kar človek zmore, v veliki meri odvisna od tehnološkega razvoja materialov. Bolj ko bodo palice prožne, višje bo možno skakati.