Če bi bilo možno, bi lovil zlati trojček

Britanec Mo Farah, ob Boltu eden največjih zvezdnikov atletskega SP, bi nastopil še v teku na 1500 m.

Objavljeno
09. avgust 2013 13.12
reu/ATHLETICS-LONDON/
Saša Verčič, šport
Saša Verčič, šport
Moskva – Usain Bolt je brez dvoma prvi atletski zvezdnik, vendar pa mu v zadnjem letu zelo dobro sledi tudi Mo Farah. Britanec je namreč na olimpijskih igrah kot šesti v povojnem obdobju osvojil zlati dvojček na 5 in 10 km, kar si želi ponoviti še na SP, če bi bilo mogoče, pa bi lovil celo trojček zmag skupaj s 1500 m.

Farah je sredi julija na mitingu v Monaku presenetil z evropskim rekordom na 1500, potem ko je s 3:28,81 izboljšal kar 28 let staro znamko rojaka Steva Crama. Čas nad pričakovanji – šesti v zgodovini – ga je evforično napeljal na misel, da bi dodal za Moskvo še eno disciplino in se podal v boj za unikatnim kompletom zlatih kolajn, vendar pa mu spored prvenstva tega ne dovoljuje, saj bo polfinale – prihodnji petek – na 1500 m le uro in tričetrt pred finalom na 5000 m. Tega ne bi zmogel niti Mo, bo pa hitrost, ki jo je pokazal na krajši razdalji, vsekakor znal uporabiti na daljših. Posebej ker je – kot zagotavlja – v življenjski formi.

»Četudi se leta posvečam 5000 in 10.000 m, sem še vseeno dobro delal tudi na hitrosti in zares sem vesel, da sem tekel tako hitro na 1500 m. Če bi kdo to napovedal, bi mu sicer rekel, da je nor, vendar pa je bil prav takšen tudi moj tek. Upam, da so se tekmeci zamislili, če me bodo hoteli prehiteti, si bodo morali domisliti zelo dober načrt, seveda pa moram ostati trdno na realnih tleh. Nenazadnje mi je v Daeguju spodletelo, četudi sem se zelo trudil in si zmago zelo želel. Tekme na prvenstvih so pač zgodba zase, osvajanje kolajn je veliko težje kot teči hitro,« se je spomnil prvenstva izpred dveh let Mo, ki je moral na 10 km premoč priznati presenetljivemu zmagovalcu Etiopijcu Ibrahimu Jeilanu. A odtlej se je za v Somaliji rojenega Britanca marsikaj spremenilo, dve zlati olimpijski kolajni pred domačimi gledalci ne moreta biti nekaj vsakdanjega.

»Ti dve tekmi sta mi spremenili življenje. Koliko tekov je bilo dotlej že za mano, pa vendar so ljudje mislili, da sem se prvič pojavil šele na igrah … Je pa res, da sem se naučil, kako osvajati kolajne. Moji časi niso toliko hitrejši, odstotek, dva, a zdaj znam zmagovati, naučil sem se biti samozavesten in tudi zato sem lahko izboljšal Cramov rekord,« je poudaril tridesetletnik ter ob tem izpostavil izjemno pomembno vlogo trenerja Alberta Salazarja, s katerim sodeluje od leta 2011 in pod čigar taktirko je postal tretji atlet v zgodovini, ki je hkrati evropski rekorder na 1500 in 10.000 m.

Po OI, na katerih je zares užival v soju zmagoslavja, se je še resneje vrgel v trening. Zavoljo SP in vadbe v St. Moritzu se je tudi za slaba dva meseca ločil od družine, kar je zanj nekaj novega, saj je dvojčici Aisho in Amani dobil lanskega avgusta. »Želim si spet doživeti takšen občutek kot na londonskih igrah in zato sem postal še bolj zagrizen, še bolj se trudim. Rad bi osvajal nove kolajne, hočem, da je moja domovina ponosna name, prav tako moji rojaki, seveda pa si želim zmagati tudi zase. Težko bo, a od sebe bom dal 110 odstotkov, več pač ne gre, mislim pa, da sem vse naredil, kot je treba, in sem točno tam, kjer sem si želel biti,« pred prvo, sobotno tekmo na 10.000 m napoveduje Farah, ki pa bo imel seveda zelo močno konkurenco v množici afriških tekačev. Zanimivo sicer, da je Britanec (ne glede na evropski rekord na 1500 m) že napovedal, da se bo po tej sezoni posvetil ne krajši razdalji, ampak – maratonu …