Tiskane izdaje
Maribor – Dejan Zavec je še enkrat prekosil samega sebe. Čeprav mu je Armenec Saša Jengojan že v uvodni rundi z glavo prebil desno arkado, iz katere mu je ves čas kapljala kri, se najboljši slovenski boksar ni vdal. Ravno nasprotno; s taktičnim in srčnim bojem, kakršnemu je težko najti par, je nadomestil oteženo vidljivost in s svojo barko vendarle prikrmaril mimo vseh čeri do želenega cilja.
Da se bo v dvorani Tabor zgodila prava srhljivka, je napovedovala že nevihta, ki je v soboto zvečer zajela Maribor. In res; niso minile še niti tri minute boksarskega spektakla pred več kot 4500 gledalci v nabito polni dvorani Tabor, ko je že tekla kri. Pricurljala je iz rane nad Zavčevim desnim očesom, ki jo je – kot je pokazal tudi počasni posnetek – povzročil Jengojanov udarec z glavo.
Ptujski šampion, ki se mu je tudi od jeze prvi hip zameglilo pred očmi, je takoj po koncu uvodne runde odkorakal do avstrijskega sodnika v ringu Ernsta Salzgeberja in mu skušal razložiti, kako je prišlo do poškodbe. »Ker se je vse zgodilo tako hitro in mi je sodnik v tistem trenutku deloval malce zmedeno, sem ga želel zgolj opozoriti, da rana ni bila posledica udarca z roko. Da bi to upošteval, če ne bi mogel nadaljevati dvoboja,« je »Mr. Sympathikus« pojasnil precej buren odziv, kakršnega od njega nismo ravno vajeni.
Da je bil Zavec dejansko besen kot ris, je po dvoboju potrdil tudi njegov trener Dirk Dzemski. »Dejan je bil čisto iz sebe in potreboval sem kar nekaj besed, da sem ga vsaj malo pomiril,« je zaupal 42-letni Nemec in pripomnil, da je poškodba seveda pokvarila njuno prvotno zastavljeno strategijo. »Bilo jo je treba spremeniti, zato sem Zavcu rekel, da mora v nadaljevanju boksati na sredini ringa in se izogibati tveganim izmenjavam udarcev. Upošteval me je, toda – razumljivo – potreboval kakšno rundo ali dve, preden je našel svojo borbo. Ko jo je, jo je s pametnim boksanjem odlično nadziral, ključen pa je bil srednji del dvoboja, v katerem je jeziček na tehtnici nagnil na svojo stran,« je razložil Dzemski.
Slovenski as mu je ob tem prikimal in nadaljeval, da je bila verjetno prelomna peta runda, v kateri je tekmecu z natančnim desnim direktom prebil levo arkado. To ga je očitno zlomilo. »V tistih trenutkih sem imel občutek, da bi lahko Sašo celo spravil na kolena. Poskušal sem ga ujeti na napačni nogi, nekajkrat sem bil blizu, pa kljub vsemu prekratek. Kakor nogometaš, ki se sam znajde pred vrati in zgreši gol,« je slikovito opisal Zavec in dodal, da je Jengojan vse bolj izgubljal živce. To je poleg umazanih udarcev (zaradi njih ga je v 11. rundi sodnik kaznoval z odvzemom točke) opažal tudi po tem, da je začel boksati čedalje bolj na moč.
»Udarjal je, kot da bi želel narediti luknjo vame. Vendar pa je pri tem veliko zamahoval v prazno, kar mu je jemalo energijo in ga povrhu še dodatno jezilo, medtem ko sem sam boksal na zanesljivo zmago – točko po točko. Premagali smo ga psihično in fizično,« je razpredal 39-letni Ptujčan, vesel, da se je znal po začetni drami zbrati in se je razpletlo z zanj srečnim koncem, če odštejemo šest do sedem šivov, s katerimi so mu zakrpali rano. Mu je bilo pa vseskozi jasno, da zaradi poškodbe in slabše vidljivosti, ki jo je nadomeščal z natančno levico, pleše po zelo tankem ledu. Na to, kaj bi se zgodilo, če bi mu počila očesna mišica, ne gre namreč niti pomisliti.
»Zavedam se, da moraš, če želiš veliko dobiti, tudi veliko dati. Na žalost ali na srečo sem v takšnem športu, v katerem je treba takšne stvari pač vzeti v zakup,« je razmišljal Zavec, potem ko si je z zmago, že 35. v poklicnem ringu (19 jih je dosegel z nokavtom, ob tem pa ima v svoji statistiki še tri poraze), izbojeval naslov svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji (do 69,85 kg) po različici WBF. Jengojan, ki se ni strinjal s sodniško odločitvijo (0:3 – 114:115, 112:117 in 112:118), se je le s težkim srcem poslovil od šampionskega pasu. »Če je sodnik kaznoval mene, bi moral tudi Dejana, ker je ves čas rinil z glavo vame. Pričakujem revanšo, da se še enkrat pomeniva po moško,« se je jezil 30-letni Armenec, potem ko je doživel drugi profesionalni poraz po 31 zmagah (31 s k. o.) in enem neodločenem izidu.
Zavec je razumel njegovo razočaranje, ne pa tudi razburjenja zaradi točk. »Nisem bil za razred boljši, vendar dovolj za zanesljivo zmago, saj sem bil v večini rund za pet, šest udarcev spredaj,« je presodil najboljši slovenski boksar in priznal, da je Jengojan (še) boljši in močnejši, kot je pričakoval, ker pa je mlajši, bo zagotovo še dobil priložnost.
