Dan slovenskega športa, 2. dejanje
Ob drugem jubileju slovenskega športa se lahko s ponosom ozremo na prehojeno pot v zadnjih desetletjih.
Odpri galerijo
Luka Špik in Iztok Čop sta se takole na današnji dan pred 21 leti v Sydneyju veselila zlate olimpijske kolajne v veslanju. FOTO: Goran Tomasevic/Reuters
23. september je že dolgo datum s posebnim pomenom. Na ta dan leta 1846 je nemški astronom Johann Gottfried Galle odkril planet Neptun, v letih 1930 in 1949 sta se rodila slovita ameriška glasbenika Ray Charles in Bruce Springsteen, leta 1973 je umrl čilski pesnik in nobelov nagrajenec Pablo Neruda, leta 2002 pa je ugledala luč sveta prva javna različica priljubljenega spletnega brskalnika Mozilla Firefox.
Zapisal se je tudi v zgodovino slovenskega športa. Najprej leta 2000, ko so veslača Iztok Čop in Luka Špik ter strelec Rajmond Debevec v Sydneyju prinesli samostojni Sloveniji prvi zlati kolajni na olimpijskih igrah. Nato še lani, ko smo med redkimi na svetu – po Indiji, Iranu, Maleziji, Katarju, Turčiji, Tajski in Japonski – dobili državni praznik v čast športu. Dan slovenskega športa je na papirju pomemben mejnik, v praksi resda običajen delovnik, ki pa ga moramo sčasoma nekako ponotranjiti in tudi z dejanji sprejeti za svojega.
Ob drugem jubileju slovenskega športa, ki bo tudi tokrat pomenil začetek številnih dejavnosti v okviru evropskega tedna športa, se lahko s ponosom ozremo tako na prehojeno pot v zadnjih desetletjih kot tudi v lanskem letu, čeprav je postavilo celoten svet pred številne izzive. Slovenija je ohranila izjemno visoko raven uspehov na vrhunskih tekmovanjih, kar je potrdila v Tokiu z najbogatejšo bero kolajn na poletnih olimpijskih igrah doslej in tudi s številnimi drugimi podvigi, hkrati pa smo se še bolj začeli zavedati vseh drugih prijetnih in koristnih plati športa.
V boju s pandemijo covida-19 mnogim prav telesna dejavnost pomaga prebroditi težko obdobje, ki mu ni videti konca. Spomnimo se, kako so ob prisilnem zaprtju športnih objektov mnogi našli zasilne rešitve in kako so se razveselili ponovnega odprtja države. Telovadnice, fitnesi, trim steze in bazeni so bili v hipu spet polni, prav tako sprehajalne poti v naravi in pohodniške smeri v gorah, smučišča in tekaške proge, množice navdušencev na kolesih pa so se vile do najbolj skritih kotičkov v državi. Ob takšni ljubezni do športa je lahko pravi praznik sleherni dan, ne le 23. september.
Ko bo zdravstvena kriza mimo in ko bodo tako vrhunski športniki kot rekreativni in nekoliko bolj pasivni navijači znova prešli od domala »partizanskega« ukvarjanja s športom k običajnemu življenju, lahko resda hitro udarijo na plan številne težave. Slovenija je namreč po sistemskem financiranju športa na mednarodnem dnu. Športniki pričakujejo večjo podporo predvsem od države, saj so težki časi prizadeli številna podjetja, ki so bila dolga leta v prvih vrstah pokroviteljev društev, klubov, panožnih zvez in uspešnih posameznikov.
Stanje pri marsikaterem »neposrednem proizvajalcu« je daleč od idealnega, saj so se stare stiske poglobile z izgubo zaslužka s prodajo vstopnic zaradi invazije koronavirusa, in ni v ponos okolju, ki se po športnih uspehih uvršča med svetovne velesile s številnimi globalnimi ambasadorji svojih panog.
Do (še) lepših časov pa se lahko tolažimo po svoje. Na svetu veliko ljudi živi v bogatejših državah in so morda celo bolj nadarjeni za šport. Toda nihče nam ne more preprečiti, da bi imeli šport najraje na svetu.
Zapisal se je tudi v zgodovino slovenskega športa. Najprej leta 2000, ko so veslača Iztok Čop in Luka Špik ter strelec Rajmond Debevec v Sydneyju prinesli samostojni Sloveniji prvi zlati kolajni na olimpijskih igrah. Nato še lani, ko smo med redkimi na svetu – po Indiji, Iranu, Maleziji, Katarju, Turčiji, Tajski in Japonski – dobili državni praznik v čast športu. Dan slovenskega športa je na papirju pomemben mejnik, v praksi resda običajen delovnik, ki pa ga moramo sčasoma nekako ponotranjiti in tudi z dejanji sprejeti za svojega.
Ob drugem jubileju slovenskega športa, ki bo tudi tokrat pomenil začetek številnih dejavnosti v okviru evropskega tedna športa, se lahko s ponosom ozremo tako na prehojeno pot v zadnjih desetletjih kot tudi v lanskem letu, čeprav je postavilo celoten svet pred številne izzive. Slovenija je ohranila izjemno visoko raven uspehov na vrhunskih tekmovanjih, kar je potrdila v Tokiu z najbogatejšo bero kolajn na poletnih olimpijskih igrah doslej in tudi s številnimi drugimi podvigi, hkrati pa smo se še bolj začeli zavedati vseh drugih prijetnih in koristnih plati športa.
V boju s pandemijo covida-19 mnogim prav telesna dejavnost pomaga prebroditi težko obdobje, ki mu ni videti konca. Spomnimo se, kako so ob prisilnem zaprtju športnih objektov mnogi našli zasilne rešitve in kako so se razveselili ponovnega odprtja države. Telovadnice, fitnesi, trim steze in bazeni so bili v hipu spet polni, prav tako sprehajalne poti v naravi in pohodniške smeri v gorah, smučišča in tekaške proge, množice navdušencev na kolesih pa so se vile do najbolj skritih kotičkov v državi. Ob takšni ljubezni do športa je lahko pravi praznik sleherni dan, ne le 23. september.
Ko bo zdravstvena kriza mimo in ko bodo tako vrhunski športniki kot rekreativni in nekoliko bolj pasivni navijači znova prešli od domala »partizanskega« ukvarjanja s športom k običajnemu življenju, lahko resda hitro udarijo na plan številne težave. Slovenija je namreč po sistemskem financiranju športa na mednarodnem dnu. Športniki pričakujejo večjo podporo predvsem od države, saj so težki časi prizadeli številna podjetja, ki so bila dolga leta v prvih vrstah pokroviteljev društev, klubov, panožnih zvez in uspešnih posameznikov.
Stanje pri marsikaterem »neposrednem proizvajalcu« je daleč od idealnega, saj so se stare stiske poglobile z izgubo zaslužka s prodajo vstopnic zaradi invazije koronavirusa, in ni v ponos okolju, ki se po športnih uspehih uvršča med svetovne velesile s številnimi globalnimi ambasadorji svojih panog.
Do (še) lepših časov pa se lahko tolažimo po svoje. Na svetu veliko ljudi živi v bogatejših državah in so morda celo bolj nadarjeni za šport. Toda nihče nam ne more preprečiti, da bi imeli šport najraje na svetu.
