Déjà vu: finale povsem druga zgodba kot kvalifikacije

London – Nekakšen déjà vu z velikih atletskih tekmovanj je doživela Martina Ratej v finalu svetovnega prvenstva v Londonu. Potem ko je zablestela v kvalifikacijah, je bilo v tekmi za kolajne povsem drugače, dosegla je več kot štiri metre slabši rezultat (65,64 : 61,05), tako se ni prebila niti v superfinale osmerice, ampak razočarana končala na 9. mestu.

Ko je Martina Ratej na SP v Londonu prvič po olimpijskih igrah 2012 na največjih dveh tekmovanjih opravila s kvalifikacijami, se je takoj pojavilo tudi vprašanje, ali ji lahko veliki met vendarle uspe tudi v finalu, saj je v preteklosti praviloma popustila pod pritiskom. To je bilo najbolj očitno na evropskem prvenstvu 2014 v Zürichu, kamor je po odlični sezoni prišla kot velika favoritinja za kolajno (vsaj srebrno), bila najboljša v kvalifikacijah, nato pa po ponesrečenem nastopu v finalu le šesta.

Kaj hitro je bilo sinoči na olimpijskem štadionu jasno, da se to ni spremenilo. Finale je na nek način podoben kvalifikacijam. Če so v slednjih na voljo trije poskusi za preboj med 12, so v finalu prav tako trije za uvrstitev med najboljšo osmerico, ki dobi še nadaljnje tri mete. Torej bi bilo logično, da bi se Ratejeva enako lotila sinočnje tekme, kot se je nedeljske, a se je ni. »Preveč sem taktizirala, morala bi se bolj agresivno lotiti tekme, ker so na voljo zgolj trije meti za preboj med osmerico. A počutila sem se dobro, pričakovala sem, da bom zlahka med najboljšimi osmimi, saj se mi ni zdelo, da bi lahko imela težave z metom prek 63 metrov, kar bi bilo dovolj za še tri poskuse,« je pojasnjevala naša atletinja, ki je v prvo vrgla 61,05 metra, v drugi seriji je po slabem metu prestopila, nato pa je dosegla še 59,11.

»Prvi met je bil soliden, daljava za uvod prav tako, nato pa sem začela delati tehnično napako, saj sem se preveč odmikala v levo in sila na kopje potem ni delovala, kot bi morala. Vedela sem, kaj delam narobe, a mi tega med tekmo ni uspelo popraviti. Ne vem, zakaj je do tega prišlo, počutila sem se dobro, bila sem sproščena, pritiska nisem občutila, zato sem tudi pričakovala ponovitev kvalifikacijskega rezultata,« je ocenila svoj finale, v katerem je bila po prvi seriji peta, a je bilo že v naslednji po prestopu jasno, da bo gotovo nazadovala, saj sta bili tedaj za njo še Barbora Špotakova in Sara Kolak. Obe sta jo prehiteli, prav tako Katharina Molitor in pred zadnjo serijo je bilo na dlani, da jo čakajo zelo stresne minute. Toliko bolj, ko je njeno kopje pristalo pod mejo 60 metrov, s seznama tekmovalk, ki so bile tedaj še za njo, pa je posebej izstopala Kitajka Shiying Liu, saj je dvakrat prestopila, letos pa že vrgla 66,47 m.

Dobrih 61 metrov pač ni daljava, ki bi bila težko dosegljiva ... In res je Kitajkino kopje – kot predzadnje v seriji – poletelo 62,28 m, vseh sanj Ratejeve o nadaljevanju finala je bilo konec. »Nisem pričakovala, da se bo Kitajka 'sestavila', težko je v zadnjem poskusu doseči takšno daljavo. Res sem upala, da mi bo sreča dana, da mi bo ostalo to 8. mesto in bom dobila še tri priložnosti. Finale SP je sicer odličen rezultat, z današnjim rezultatom pa ne morem biti zadovoljna,« je odkimavala z glavo Ratejeva, ki se je le nekaj minut po koncu svojega nastopa še tolažila, da s ponovitvijo kvalifikacijskega meta ne bi mogla do finala, ali si 4. ali 9., pa da je tako ali tako vseeno (četudi je bila njena želja, da se prebije med peterico ...). A čez približno pol ure je spoznala, da bi bil njen nedeljski poskus dovolj za – bron!

Kitajka Huihui Lyu je bila namreč tretja s 65,26, tudi srebro je šlo na Kitajsko z Lingwei Li (66,25), naslov svetovne prvakinje pa je drugič v karieri (po Osaki 2007) osvojila svetovna rekorderka Barbora Špotakova. Olimpijska prvakinja Sara Kolak, varovanka slovenskega trenerja Andreja Hajnška, je bila četrta, a tudi Hrvatica je imela včeraj hude prebavne težave, tako kot kar nekaj drugih atletov.