Do zlate kolajne, kot bi imel gliser namesto kanuja

Pau – Drugo mesto ne pride več v poštev, si je pred odhodom v Francijo zabičal Benjamin Savšek. Na prejšnjih dveh svetovnih prvenstvih v slalomu je osvojil srebro, na enem poprej bron, v soboto pa mu nihče ni mogel do živega. V finalu je drvel, kot da bi imel gliser namesto kanuja, in čeprav si je kot edini iz najboljše sedmerice prislužil dve kazenski sekundi, zmagal z veliko prednostjo poldruge sekunde.

Peter Kauzer je dvakrat (v letih 2009 in 2011 ter skoraj tudi v petek) osvojil naslov svetovnega šampiona med kajakaši, pred tremi leti sta bila prva med dvojci Luka Božič in Sašo Taljat, prav tako Alenka Bernot in Borut Justin med mešanimi navezami daljnega leta 1963. Letos pa je Slovenija le dočakala prvo posamično zlato na SP tudi med kanuisti. Nanjo je čakala 68 let, zato jo je proslavila v velikem slogu in prešernem razpoloženju. Dodatno težo slavju je dala zasedba na zmagovalnem odru. Na drugi stopnički je ob Savšku stal Slovak Alexander Slafkovsky, podprvak sveta leta 2013, na tretji njegov rojak, najslovitejši as med vsemi kanuisti Michal Martikan, dvakratni zmagovalec OI in štirikratni na SP, odličja pa jim je podelil legendarni velemojster tega športa Tony Estanguet.

V neuradnem dodatku je Kauzer ohranil živo staro kajakaško tradicijo. Najprej je v vodo potisnil slovenskega junaka prvenstva, ki niti v razmočeni športni uniformi ni izgubil nasmeška do ušes, nato še njegovega trenerja Jožeta Vidmarja. Vsa razočaranja iz preteklosti in letošnji zapleti – tako z EP v Tacnu kot z moštvene tekme na SP, na katerih je Savšek ostal brez kolajne zaradi naknadno prisojenih kazenskih sekund – so počili kot milni mehurček, prav tako manjše težave v sobotnem polfinalu. Tudi v njem je bil Ljubljančan najhitrejši, a si kot edini med petnajsterico najboljših prislužil kazenski pribitek in pristal na šestem mestu. Za 56 stotink je zaostal tudi za Anžetom Berčičem, ki je po odličnem nastopu gledal v hrbet le Nemcu Siderisu Tasiadisu, a v finalu ni ponovil predstave. Izpustil je osma vratica in s pribitkom 50 sekund zasedel zadnje, deseto mesto med najožjo elito.

Odločilna bitka je potrdila, da so tudi med najboljšimi izdatne razlike in da imajo v ključnih trenutkih veliko vlogo izkušnje. Savšek je bil s 30 leti krepko najmlajši med prvo trojico, Slafkovsky je štiri leta starejši, Martikan, ki je osvojil olimpijsko zlato že v Atlanti 1996, šteje 38 let. Slovaka sta lahko dodaten motiv prvemu slovenskemu kanuistu, ki je v minulem desetletju večkrat – predvsem na OI v Londonu in Riu – izzval svoje potrpljenje, a iz porazov prihajal še močnejši. Njegovo športna pot je sčasoma dobivala vse trdnejše temelje, tudi z zaposlitvijo pri slovenski policiji, rojstvom hčerkice Anaje in sinčka Arneja ter vse plodnejšim sodelovanjem z Vidmarjem, nekdanjim odličnim kanuistom in olimpijcem leta 1992.

Nekdanji zvedavi fantič Beni, ki je znal prekrižati račune samemu sebi z veslanjem na silo (in »bluzenjem« na progi, kot priznava), je postal kanuist šampionskega kova in že kar dolgočasno zanesljiv, ko gre zares. A ni pozabil na svoje korenine, kako je začel veslati pri KKK Tacen ob napotkih očeta in starejših bratov ter običajno »podedoval« njuno opremo. Zato se je po včerajšnjem zmagoslavju, ko je opravil tudi njemu ničkaj ljube obveznosti do novinarjev, povsem nezvezdniško želel pridružiti reprezentančnim trenerjem v kombiju, da bi se skupaj podali na 1540 km dolgo pot iz Pauja do Ljubljane. Le s težavo so ga pregovorili, da si je na šampionski večer dal duška.

Ob Savškovem uspehu so nekako izgubile vrednost tri kolajne v neolimpijskem šprintu na divjih vodah. Tudi zlato 20-letnega kajakaša Anžeta Urankarja, ki je tesno ugnal reprezentančnega kolego Nejca Žnidarčiča in zadovoljno dejal: »Vesel sem, da mi je končno uspelo premagati Žnidarčiča, ki je bil vrsto let prvak te kategorije. To je moja prva posamična kolajna na članskih SP in je najlepša.« Kanuist Blaž Cof je osvojil bronasto odličje.