Tiskane izdaje
Vsakič, ko za vedno izgubim meni najdražje ljudi, me preplavi žalost, ko se ne sprašujem, kako strašno je nekoga izgubiti, ampak zakaj je merilo ljubezni izguba. Ko je smrt Grube nepovratno vzela del mene, mi je, ob vsej bolečini skozi misli najprej šinilo, kako pristen in nenadomestljiv prijatelj je bil, kako polno je živel.
V vseh letih našega druženja je bil takšen, kot sem ga videl in spoznal prvič – visok in slok fant, kasneje možak, iz katerega je kipela pozitivna energija tako, kot so mu silili lasje izpod smučarske kape. Z nasmehom na obrazu, polnimi pljuči in neverjetnim zagonom je živel in svoj prvinski optimizem fanta iz Ribnice na Pohorju v velikem krogu prenašal na vse nas. Kjerkoli je bil, je znal prostor napolniti s smehom in veseljem. Potrtost mu je bila tuja, iskrenost in odkritost pa tisto, kar ga je najbolj krasilo. Če mu kaj ni bilo všeč, kar je bilo sicer zelo redko, je vsakomur povedal svoje. Krivic ni prenašal. Pri Grubi ni bilo vmesnega.
V smučarski karavani je bil zelo priljubljen. Kolegialen, kot je bil, je znal težave reševati na zelo preprost način. Kot smučar velikega srca in kot širokogruden človek je pustil strašansko velik pečat. Ob novici, da ga ni več med nami, sta mi, kot enemu najboljših prijateljev, le nekaj ur po tragični nesreči sožalje izrekla velika slalomska šampiona Alberto Tomba in Kalle Pallander. Za vse nas, ki smo skupaj preživeli nepozabna leta reprezentančnega druženja – Reneja Mlekuža, tri Mitje, Dragšiča, Kunca in Valenčiča, Matjaža Vrhovnika, prej Mateja Jovana, Andreja Miklavca in Jerneja Koblarja, kasneje Bernarda Vajdiča, Uroša Pavlovčiča in Aleša Gorzo – je bilo prijateljstvo z Dragom neizmeren privilegij. Bili smo ena najboljših ekip na svetu. Pa ne samo zaradi izjemnih dosežkov, ampak prijateljstva. Krasila nas je pristnost fantov, željnih druženja in uspehov. Dvomim, da je bila katerakoli ekipa v svetovnem pokalu tako povezana, kot smo bili mi. V dobrem in slabem. Drago je bil najmočnejši člen našega slalomskega moštva, s svojim enostavnim razmišljanjem ga je v mnogočem oblikoval in mu dal dušo.
Če sem koga želel videti tik pred štartom ob sebi, je bil to zagotovo Gruba. Prirojeni pogum je prenašal na vse nas. Nepozabna je bila tekma njegovega največjega uspeha v Wengnu leta 2000. Tisto leto sva predolgo vztrajala na starih smučeh. Pod mogočnim Eigarjem se nama je z novimi smučmi odprl nov svet. Na polovici tekme sem vodil s pol sekunde naskoka, Gruba je bil peti. Na drugi je v svojem brezkompromisnem in neustrašnem slogu (takšen je bil tudi v življenju) skočil na zmagovalni oder, jaz pa sem ostal praznih rok. Tako kot sem bil takrat jezen nase, sem bil izjemno vesel zanj. Vem, kako si je želel stopničke. Nepozaben je bil tudi Pokal Vitranc leta 2004, ko je z najboljšim časom na drugi progi skočil za dvajset mest in pristal na šestem. Neponovljive so naše velike slalomske predstave v Adelbodnu in Schladmingu v začetku tega tisočletja. Njegovi nasveti pred finalom, še zlasti v Kitzbühlu, so bili vselej vrhunska iztočnica za napad na zmagovalni oder. Tudi zato, ker sva si navsezadnje delila Rossignolovega serviserja.
Za najino prijateljstvo, ki je z leti samo še pridobivalo na globini in žlahtnosti, lahko rečem, je bilo ena duša v dveh telesih. Tako, kot smo vsi njegovi smučarski tovariši obnemeli in težko sprejeli smrt, se bomo Grube z največjim zadovoljstvom in veseljem spominjali ter se pogovarjali o našem druženju in doživetjih, njegovem nenadkriljivem smislu za humor. V veliko čast nam je, da smo z Grubo živeli.
