Grenak priokus, a odlično izhodišče za leto 2015

Ljubljana – S polno malho zelo različnih čustev se je s SP v Nanningu v domovino včeraj podal Sašo Bertoncelj. V finalu konja z ročaji je nastopil dobro, prvič na SP ni popustil pod pritiskom, v »divji« tekmi brez enega samega padca je dosegel svojo najboljšo uvrstitev na tovrstnih tekmovanjih. Pa vendar … To je bilo dovolj »le« za 4. mesto, kolajna se je izmuznila res le za las.

Odkar se je po svetovnem prvenstvu v Melbournu 2005 spremenil sistem točkovanja, po katerem maksimalna ocena ni več 10,000, še na nobenem SP – pa tudi ne na olimpijskih igrah v Pekingu in Londonu – v finalu niso prav vsi telovadci presegli meje 15 točk, vedno je vsaj en telovadec, največkrat pa jih je bilo več, naredil zares veliko napako. A Nanning je bil po tej plati poseben, zadnjeuvrščenemu Danielu Keatingsu so sodniki namenili 15,133, v tem vrhunskem osmeroboju pa se je zelo dobro znašel tudi Bertoncelj. Če je v obeh prejšnjih finalih SP, v Rotterdamu 2010 in Tokiu 2011, padel z orodja in pristal na repu, je na Kitajskem prikazal najboljšo predstavo, tokrat se mu roka ni zatresla, ko je za konja poprijel ob zavedanju, da je kolajna dosegljiva. V žepu jo je imel vse do seskoka, med katerim je v nekem trenutku preveč zastal, sicer le za hip, pa vendar dovolj v boju tisočink, tretjeuvrščeni Cyril Tommasone je dvoboj dobil s 15,600 : 15,533.

»Lahko bi se izšlo tudi drugače, škoda, ker so se sodniki odločili, kot so se, nič ne bi bilo narobe niti, če bi naju s Tommasonom zamenjali. A kar je, je, nad tem se nima smisla pritoževati, je pa jasno, da bi mi popoln seskok prinesel kolajno. Razumljivo, da so občutki zelo mešani, vsekakor je priokus grenak, ker sem bil tako zelo blizu. Ne bom rekel, da sem zelo, zelo razočaran, a res škoda, da se je razpletlo, kot se je, vem, kako za malo se mi je izmaknil bron. Po drugi strani sem še vedno povsem pri vrhu, 4. mesto ni slabo, a je z naskokom najbolj nehvaležno,« je razmišljal Bertoncelj, potem ko je potrdil, da je med najboljšimi konjeniki na svetu, nenazadnje pa je 4. mesto – mimogrede, prvak je znova postal Krisztian Berki – osvojil med kar 254 nastopajočimi na tem orodju.

A kolajna je vendarle kolajna, gotovo bo Škofjeločan še nekaj časa objokoval razplet, vendar pa lahko iz dveh letošnjih največjih tekem izlušči zelo pozitivne stvari. Na EP, na katerem konkurenca ni prav veliko slabša kot na SP, je namreč z odličnim nastopom osvojil bron, tokrat je torej za njim zaostal le za las, takšne sezone še ni imel. Pri 30-ih letih je očitno dozorel, potem ko je v preteklosti bolj veljal za telovadca, ki na velikih tekmah pregori. »Če pogledam na sezono, v kateri sem imel velike težave po operaciji komolca, pa sem na dveh tekmovanjih, ki največ štejeta, prikazal odlična nastopa, sem lahko zadovoljen. Menim, da sem zdaj le dokazal, da ne popustim, ko je najpomembneje, pri čemer sta bili tudi izhodišči na EP in SP povsem različni. V Sofiji sem nastopil prvi, pa pokazal, kaj znam, tu zadnji, vedel sem za celoten razplet, a se nisem ustrašil. Zrel sem za velike tekme, lahko se prilagodim okoliščinam in zaupam svojim rutinam pred tekmovanjem,« je ocenil naš najboljši telovadec, ki ima roko na srce tudi že zelo veliko izkušenj, a kot pravi sam, je te treba znati izkoristiti.

Rezultata s SP in EP mu bosta gotovo prav prišla tudi kot izhodišče za prihodnjo sezono, ki bo še pomembnejša, saj se bodo na svetovnem prvenstvu v Glasgowu delile vozovnice za OI 2016, tekmovanje na Škotskem pa bo tudi najmočnejše v štiriletnem ciklu. Zato bo bržčas treba še nekoliko izpopolniti sestavo, saj na sodnike zelo visoka izhodiščna ocena kljub slabši izvedbi pogosto naredi veliko večji vtis kot lažja sestava z zelo elegantno predstavo.