Kaj Kauzerju pomaga forma, če ni uspehov

Augsburg – Ko je Peter Kauzer lani drugič v karieri doživel olimpijski polom, je v zraku obviselo tudi nadaljevanje kariere. Hrastničan je po odmiku od brzic jeseni oznanil nadaljevanje najmanj do svojega tretjega olimpijskega izziva v Rio de Janeiru leta 2016. Vračanje ni enostavno: njegov post na zmagovalnem odru traja 21 mesecev in 21 dni.

Blesteča kariera 29-letnega Hrastničana, ki je po vseh merilih že presegel slovenske predhodnike – doslej se je veselil šestih zmag v svetovnem pokalu med posamezniki, dveh svetovnih lovorik, evropske, še dvakrat pa je bil tudi evropski podprvak –, vse od njegovega prodora v svetovni vrh ni še nikoli doživela takšnega rezultatskega zastoja kot v zadnjem obdobju. Sam je pri definiranju svojih ciljev in izzivov pogosto poudaril, da ga po vseh uspehih v zadnjih osmih letih zanimajo le še zmage, vse drugo bi jemal kot vzvraten korak. Zato ni čudno, da je po tekmi svetovnega pokala v Cardiffu pred tednom dni opozoril, da ga rezultatski post že vznemirja, jeza ob sobotni sodniški kazni v Augsburgu, s katero je bil ob 3. mesto, pa je še potrdila, da ta čas nima popolne tekmovalne mirnosti in stabilnosti, ki sta ga krasili v letih njegovih največjih uspehov.

Odkar je leta 2005 s srebrom na EP osvojil svoje prvo odličje na velikih tekmovanjih in nato sezono pozneje še prvo zmago v svetovnem pokalu, ni minilo leto, v katerem se ne bi najmanj enkrat zavihtel na zmagovalni oder. Leta 2009 mu je to uspelo štirikrat, tedaj je prvič postal svetovni prvak. Drugič 11. septembra 2011, kar zaenkrat ostaja datum njegovega zadnjega vzpona na zmagovalni oder. Lansko olimpijsko leto je bilo seveda specifično, vprašanje pa je, ali je bila popolna osredotočenost na OI tudi prava izbira, saj je vrhunec leta dočakal brez pravega rezultata, z le 6. mestoma na EP in v Cardiffu, v Pauju je bil le 31., Seu pa nato namerno izpustil zavoljo bližine olimpijskega Londona. Letos mu tedni minevajo v znamenju devetic: 9. mesta na EP, v Cardiffu in Augsburgu. »Res ni pike na i, ki bi si jo želel. To bom moral popraviti, pa predvsem imeti več sreče, četudi to slednje zveni nekoliko izrabljeno. Tri deveta mesta na treh tekmah so pod pričakovanji, ki sem si jih zadal za to sezono. Kaj mi pomaga, da sem najhitrejši na vodi, če naredim bodisi preveč napak bodisi mi jih dosodijo drugi. Kaj mi pomaga dobra forma, če nisem na zmagovalnem odru,« je bil jasen po zadnjem nastopu v Augsburgu, kjer se očitno ni strinjal s sodniško odločitvijo, da je izpustil vratica in bentil, da bi bil razplet gotovo drugačen, če bi veslal za francosko ali nemško izbrano vrsto. Na vprašanje, ali se mu torej zdi, da kot dvakratni svetovni in evropski prvak nima dovolj močnega imena pri sodnikih, je odgovoril: »Ne vem, ne bom sodil, ali ga imam ali ne, le poudariti hočem, da ni pošteno, kar se mi dogaja in upam, da se bo to spremenilo.«

Čez noč ni pozabil veslati, o tem pričajo vrhunski nastopi v kvalifikacijah, tudi v polfinalu Cardiffa prejšnji teden, le odločilni slalomi za odličja, v katerih ne odloča le telesna pripravljenost, ampak tudi psiha, so zaenkrat prevelika ovira. V teh dneh se lahko pogosto spomni na besede dveh zimskih šampionk, upokojene Petre Majdič in Tine Maze, kako lahko je, ko te enkrat nosi zmagoviti val. Njega je nosil med letoma 2009 in 2011, zdaj rabi le tekmo, ki bi kaj prelomila v njegovo korist. Morda že konec tega tedna na njegovi »klasiki« v Pirenejih, kjer je že slavil tako zmago za svetovni pokal kot na SP. Boljše priložnosti, da krivuljo uspešnosti zasuče navzgor, ne bi mogel imeti.