Tiskane izdaje
Komaj sva se usedla k skodelici čaja/kave, brž je hitela zatrjevati, da ni vešča pozornosti medijev. Prevrtela je časovni stroj nekaj krepkih let nazaj, ko jo je na turnirju zmotila lokalna televizijska hiša in je morala v kamero povedati, kdo je, od kod in koliko je stara, pa se starosti zlepa ni spomnila. No, danes je drugače. »Govorim kot strgan dohtar,« se mi je klepetava badmintonistka Ana Marija Šetina skoraj opravičevala slabo uro pozneje.
V badminton jo je pahnilo po golem naključju. Starši imajo domače podjetje in so za darila za poslovne partnerje izbrali badmintonske loparje. Začelo se je torej na dvorišču, z očetom, mama je imela bolj navijaško vlogo. »Stara sem bila pet let in mi je bilo zelo všeč. Ko je bil naslednje leto na seznamu šolskih krožkov tudi badminton, sem ga obkrožila in začela hodit enkrat na teden. Poskusila sem tudi karate, trenirala gimnastiko in ples, a ko sem se morala v četrtem razredu odločiti, sem brez pomislekov izbrala badminton,« se nostalgično spominja 21-letnica iz Pirnič pri Medvodah. Ko je začela ona, so začeli tudi mnogi sošolci, a je večino že do konca osnovne šole »pobralo«. »Generacije letnika 1995 je bilo že prej pri nas malo, zdaj pa ni nikogar več, pravzaprav sem sama.«
Že v osnovni šoli je bila pol koraka pred drugimi, razlika se vidi v koordinaciji, v tehniki. V desetletju in pol popolne zvestobe badmintona ni izpustila niti za hip: »Imela sem trenutke v gimnaziji, ko sem hodila utrujena domov iz šole in se spraševala, zakaj to počnem. A sem takoj uvidela, da brez tega ne morem in da, če zraven ne treniram, v šoli naredim še manj, kot bi sicer.« S poškodbami, tok tok, nobenih težav. Imela je vnetje kolka, a za to ni bil kriv badminton, bila je dva tedna v bolnišnici, dva meseca na tabletah in brez pogona. Družina jo podpira, starši so bili nekoč njeni šoferji in so še vedno glavni sponzorji: »Pomaga tudi zveza, a moraš imeti poseben status, ki ga zdaj nimam. Moraš biti v svetovni stoterici, jaz sem zdaj na 174. mestu.«
Največ manevrskega prostora ima še v moči in hitrosti, »tehnike nimam več kaj dosti piliti, je moje najmočnejše orožje, največkrat dobivam točke z rezanimi krajšanimi žogami iz forhenda«. Badminton je, kot namizni tenis, tipični azijski šport, evropski velesili sta Danska in Anglija. »Vse Kitajke so precej hitrejše, žogo dobijo najvišji mogoči višini. To je posledica trdega dela, veliko jih je, če se kdo poškoduje, takoj enakovredno vskoči drugi. Trenirajo osem ur na dan, jaz pa do devetkrat na teden, popoldne dve uri ter zjutraj uro in pol.« V tujini so igralci specializirani za posamično igro ali za dvojice, Slovenci so multipraktiki, vsi igrajo vse. Badmintonskega centra, v katerem bi lahko reprezentanti vadili, jedli, živeli, pri nas ni, trenirati je mogoče izključno klubsko. Ana Marija je članica BK Medvode, očitno najstarejša, vsi so mnogo mlajši od nje. »Smo kot druga družina, imamo se radi, zanje sem neke vrste mama,« se namuzne.
Foto: Jure Eržen/Delo
Jeza in tudi kakšna solzica
Lastnega trenerja nima, le klubskega. Trener je motivator, sogovornik, zaupnik, med tekmo lahko izmenjaš z njim besedo ali tri, več že ne (razen seveda med nizi ali odmori), sicer te lahko doleti karton. Rdečega dobiš, če se prepiraš s sodnikom, razgrajaš, lomiš loparje, Ana Marija si česa takšnega doslej ni privoščila. Če igra dobro, če da vse od sebe in ve, da si nima česa očitati, je poraz ne zaboli. »Če pa igram 'za en drek' in še izgubim zraven, sem pa jezna in potrebujem kako uro, da se malo ohladim. Če res igram slabo, potočim tudi kako solzico.« Ko je povsem na tleh, nikdar ne pomisli, da bo (o)pustila šport. »Ravno obratno: v takšnem primeru me badminton dvigne. Grem na trening, in če je kaj narobe, tam pozabim na vse.«
Glava je pomembna v vseh športih, tudi v badmintonu. Psihologa nima, občasno bi ga potrebovala: »Nanizaš nekaj odličnih točk, nato ti koncentracija kar naenkrat pade, pa niti ne veš, zakaj. In če se ne znaš umiriti, lahko izgubiš celotno tekmo.« Ne le psihologa, če bi hotela med najboljše, bi – po vzoru iz tujine – potrebovala tudi fizioterapevta, maserja, kondicijskega trenerja, lastnega trenerja. Njen kratkoročen cilj je prebiti se med 150 najboljših igralk sveta, uvrstiti se na EP med posameznicami (lani je tekmovala med dvojicami), dolgoročni pa doživeti tudi SP in OI leta 2020 v Tokiu. »Predvsem pa premagovati boljše tekmice, kot sem, denimo, nazadnje v Izraelu Čehinjo, ki je 79. igralka sveta. Zmaga v Izraelu je bila zame največja doslej. Ponavadi se precej podcenjujem, nisem samozavestna, vselej se mi zdi, da so tekmice boljše. Ko stopim na igrišče, pa vidim, da nisem tako slaba. Če je na nasprotni strani višje rangirana igralka, sem še bolj motivirana, ko tekmica dvigne hitrost in splošno raven igre, sem ji primorana slediti – šele tedaj vidim, kako dobro lahko igram.«
Brani tudi klubske barve avstrijskega Linza, v katerem je precej slovenskih obrazov. Zaslužek je v Avstriji boljši kot v Sloveniji, kjer ga za ligaške nastope sploh ni, še vedno pa to niso bajni zneski. Kakovostno med slovenskim in avstrijskim badmintonom ni razlike, na oni strani Karavank so igralke povprečne. »Doslej sem zgubila zgolj proti eni res dobri.« Se čez desetletje še vidi v badmintonu? »Enkrat bi rada imela otroke in to ne preveč pozno. Idealna igralna leta so tam nekje do tridesetega, zelo starih tekmovalcev ni, saj poškodbe tega ne dopuščajo – kolena gredo, tetive trpijo, rame in komolci tudi. V badmintonu moraš biti hiter in eksploziven, močan, tehnično izpopolnjen, psihično močan, naporno je.« Če začneš trenirati pri dvanajstih, ujameš zadnji vlak, sicer je prepozno.
Foto: Jure Eržen/Delo
Nežna, blaga trenerka
Bo pa Ana Marija (zase pravi, da je bolj obrambna igralka, ne preveč močna, zato pa tehnično boljša, na drugi strani mreže ji ustrezajo močnejše tekmice) ostala zraven vsaj kot trenerka, že zdaj vadi malčke v dveh OŠ, v Pirničah in Preski. »Ogromno začetnikov je prišlo, po 20 z vsake šole. Zelo so 'fletni', dobro jim gre. Nisem stroga trenerka, sem bolj nežna in prepričana, da se z ljubeznijo vrača ljubezen. Če 'tamalim' lepo razložim, me imajo tudi oni radi, sicer dam kazen, toda ne nadiram jih in ne teroriziram, saj prihajajo, ker imajo radi badminton. Če jim ni všeč, jim rečem: 'Pusti in pojdi tja, kjer boš užival.'«
Nekaj ocvirkov od tod in tam za konec. Visoka je 169 centimetrov. »Če si visok in hiter, je super. Če si visok in okoren, pa ni.« Po teži ne vprašam, se ne spodobi, se pa zdrave prehrane ne drži ravno kot pijanec plota. »Je pa res, da če na tekmi jem slabó, me 'vleče dol' in se počutim, kakor da se ne morem premikati in se odzivati, kot bi bilo treba.« Če želiš biti vrhunski badmintonist, je ključna povezava lopar-glava. »Lopar mora slediti temu, kar si zamisliš, sčasoma postane skoraj del tvojega telesa.« V osnovni šoli je bila pridna učenka, v gimnaziji malo manj, a je še vedno normalno zdelovala, zdaj je študentka prvega letnika biologije na biotehniški fakulteti. »Trenutno pavziram,« pomežikne. Rada potuje, sicer na tekmah po tujini vidi bolj malo znamenitosti, »poznam pa dvorane, vsa stranišča in garderobe, vse poti od hotela do dvorane,« se pošali.
Prostega časa ni veliko, izkoristi ga za peko piškotov in tort, branje knjig, druženje s prijatelji, gledanje TV-serij, potovanja. Fanta nima, imela je dva, oba badmintonista, »ker pač toliko časa preživimo skupaj«. Zvečer gre rada ven, a ne pogosto, vselej pazi na to, da ni prihodnjega dne na urniku ničesar ali pa je trening popoldanski. »Še najraje pa grem v kino, vzame najmanj energije.« Šport jo je izoblikoval telesno in značajsko, za življenje ji je dal disciplino, vztrajnost, odločnost, trmo, prijatelje, nova poznanstva, družbo, tudi širino. In navrgel marsikatero anekdoto. Recimo: »Ko sem bila nazadnje na turnirju v Izraelu, sem živela pri družini, pri kateri sem bila že predlani v okviru klubske izmenjave. Tudi tokrat so me z veseljem vzeli za svojo, mi ponudili prenočišče, skupaj smo – kot družina – večerjali, gledali televizijo, peljali so me na morje.« Pa recite, da šport ne povezuje ljudi.
