Ko »nerodneži« poravnajo račune

Levoroki športniki: kje tičijo razlogi za njihovo prednost v določenih panogah?

Objavljeno
25. avgust 2013 23.33
TENNIS-MEN/
P. Z., šport
P. Z., šport
Na OP ZDA bo favorit Rafael Nadal, ki igra v življenjski formi. Vprašanje, če bi Španec prišel do 59 turnirskih zmag, od tega 12 za veliki slam, če ga ne bi oče Toni pri osmih letih prepričal, da lopar iz desne roke prestavi v levo. Tenis pa ni edina panoga, v kateri imajo levoroki igralci izhodiščno prednost ...

Namizni tenis, rokomet, hokej, košarka, odbojka, sabljanje in boks sodijo med športe, v katerih so igralci, ki imajo bolj razvito desno polovico možganov in so zatorej bolj vešči z levico, naravno priviligirani. Kot je v intervjuju za agencijo DPA povedal profesor Norbert Hagemann z univerze v Kasslu, se morajo običajno vsi tekmeci levorokih igralcev prilagoditi, kar jih postavlja v slabši položaj. To velja tudi, kadar se srečata dva levičarja. Tako levičarji kot desničarji se morajo namreč navaditi na akcije levičarjev. »Pri tem jim pomaga le trening proti levorokim nasprotnikom. Najboljši igralci imajo za 'sparing partnerje' pogosto levičarje, da bi se jim čim bolje prilagodili. Samo z izkušnjami lahko premostiš to razliko,« je povedal Hagemann.

Strokovnjaki sicer večinoma nasprotujejo prevzgoji levičarjev, ker ima to lahko slabe posledice za njihov duševni razvoj. »Teoretično se na svetu rodi prav toliko levorokih kot desnorokih ljudi, je povedala psihologinja Anne Schwarz iz Bonna. Toda velika večina se jih ukloni uveljavljenim kulturno-vedenjskim vzorcem in že zelo zgodaj zatrejo telesno predispozicijo. »V vsakodnevnem življenju je veliko reči prirejenih izključno desničarjem, kot je denimo pisava od leve proti desni, orodja in aparati. Zato se pogosto zdi, da so levičarji nerodni in so pogosto tarče zbadljivk,« je pojasnila Schwarzova in dodala, da obstajajo tudi poklici, pri katerih so levičarji v prednosti, denimo zobni tehnik. Desnorokemu zobozdravniku je lažje delati z njim, ker mu orodje poda z bližnjo levico.

Najbolj prednost levičarjev pride do izraza v določenih športnih panogah. Seveda omenjena študija ne zajema vseh, zgolj tiste, v katerih se srečata tekmeca v neposrednem dvoboju. »Pri določenih športih pa je levičarjem nedvomno lažje priti do svetovnega vrha. V rokometu je gotovo tako. Na dveh igralnih mestih od šestih potrebuješ levičarja, ki pa jih v naravi ni veliko. Zato so bolj iskani in pogosto tudi bolje plačani od desničarjev, njihova kariera pa običajno traja dlje. V namiznem tenisu je podobno. V vsej človeški populaciji je kakšnih deset odstotkov levičarjev, pri namiznem tenisu pa je v svetovnem vrhu kakih 30 odstotkov igralcev, ki lopar držijo v levi roki,« je povedal Hagemann ob mednarodnem dnevu levičarjev, 13. avgustu: »Gre za sposobnost zaznavanja. V dvoboju moraš reagirati v hipu, predvidevati. Pri tenisu smo ljudem kazali akcije na videu in hitro so morali odgovarjati, kam bo šla žogica. Pri akcijah levorokih igralcev je bil rezultat veliko slabši. To je vsekakor hendikep za desničarje.«

Levičarjem se bolj ali manj upravičeno pripisujejo mnoge lastnosti, tudi značajske. Dejstvo je, da imajo levoroki ljudje v povprečju starejše starše. Mati, ki rodi po 40. letu, ima namreč za 128 odstotkov večje možnosti, da se ji bo rodil levoroki otrok kot tista, ki rodi pri 25 letih. Po nekaterih analizah imajo levičarji boljšo sposobnost zaznavanja in predvidevanja. Znanstvenika Charlotte Faurie in Michel Raymond sta denimo odkrila, da je v najbolj nasilnih okoljih po svetu lahko v populaciji tudi do 27 odstotkov več levičarjev kot drugod, ker se pač bolje znajdejo. Neka ameriška študija pa je pokazala, da levoroki ljudje z univerzitetno izobrazbo zaslužijo v povprečju za 13 odstotkov več od desnorokih kolegov. Levičarji naj bi imeli tudi nekoliko višji IQ, v društvu Mensa jih je denimo 20 odstotkov. Imeli naj bi boljši spomin, so bolj vizualni ljudje, bolje se izkažejo pri vozniškem izpitu ...

Koliko je v tem resnice, je težko reči. Vsekakor pa so določene športe močno zaznamovali levoroki športniki. V tenisu je seznam zares impresiven, če omenimo zgolj najbolj uspešne nekdanje igralce: Rod Laver, Jimmy Connors, John McEnroe, Goran Ivanišević, pa Martina Navratilova in Monica Seles. V bistvu je skoraj vsak šport zaznamovala vsaj ena levoroka legenda, v hokeju denimo Wayne Gretzky, v košarki Larry Bird (zaradi prevzgoje je sicer pogosteje metal z desnico). Eden od velikanov Boston Celtics Bill Russell, dobitnik 11 šampionskih prstanov v ligi NBA, je nekoč priznal, da ne bi bil najboljši bloker v zgodovini NBA, če ne bi bil levičar: »Nasprotniki enostavno niso pričakovali 'banane' z levo roko.« Tudi v boksu so mnogi izkusili moč levice pri Oscarju De La Hoyi, in Mannyju Pacquiau. Še najdaljši seznam levorokih legend pa najdemo v bejzbolu, v katerem imajo tako metalci kot odbijalci ogromno prednost in se moštva zanje kar »tepejo«. Eden največjih levorokih specialistov v zgodovini lige MLB je bil Jesse Orosco, ki je v 24 sezonah igral za devet moštev in ko je leta 2003 pri 46 letih sklenil kariero, je zbral rekordnih 1252 tekem. Če bi metal z desnico, bi moral v pokoj gotovo kakšno desetletje prej.