Le na Madžarskem utrip iz vode privabi množico v park

Največja plavalna tekmovanja na svetovni ravni si sledijo na dve leti, seveda so posebej podčrtana tista pod petimi olimpijskimi krogi. A ne glede na ves prestiž, ki junake bazenov spremlja v tradiconalnem prvem tednu OI, nazadnje lani v Riu, bo letošnje SP v Budimpešti zaradi izjemne odmevnosti ostalo prav posebej podčrtano.

Res tukaj ni Michaela Phelpsa, rekorderja po številu olimpijskih zlatih kolajn, niti kakšnih posebnih afer bodisi na področju dopinga bodisi zaradi sporov, incidentov in podobnega, a kljub vsemu je po dveh tednih živahnega dogajanja ob Donavi in na Blatnem jezeru jasno, da takšne medijske odmevnosti v državi, vznesenih prirediteljev in zvestih številnih obiskovalcev drugje zlepa ni. Če so nekatera prizorišča prvenstev v preteklosti, denimo nazadnje Kazan, Barcelona, Šanghaj ali Rim, ponujala polne tribune v večernem sporedu ob 50-metrskem bazenu, je tukaj tako že od jutra in pravzaprav na vseh prizoriščih. Tik pod znamenito budimsko graščino, ob Verižnem mostu, se je desettisočglava množica gnetla iz večera v večer na montažnih tribunah prizorišča skokov v vodo, niti sinhronizirani del tekmovanja nikakor ni šel brez pozornosti domačinov, ti pa so se prelevili v najbolj glasne navijače, podobno kot Slovaki ob nastopih svojih hokejskih reprezentantov ali Litovci na velikih košarkarskih tekmovanjih, med vaterpolskim turnirjem.

Resda je medtem v Budimpešto že prispel cirkus formule ena in z njim množica navdušenih Angležev, Fincev, Nemcev, Italijanov, a dokler se na Margaretinem otoku, imenitnem mestnem parku sredi Donave, ne bo spustil zastor nad vaterpolskim delom prvenstva, je marsikateremu med domačimi športnimi zanesenjaki še figo mar za vonj bencina na Hungaroringu. In resnično so vstopnice za finalni dnevni spored v plavanju in tekme domače vaterpolske reprezentance že zdavnaj razprodane, črni trg spretno lovi zaslužek, poznati koga, ki bi lahko še prodal kakšno vstopnico, je bil v vseh teh dneh poseben prestiž.

»Pač nismo na tribunah, a tudi tu je čudovito,« nam je dejala pisana družba domačih študentov, ki se je gnetla med vsaj tako številčno množico, kot je bila na tribunah bazena (8000), v bližnjem navijaškem parku. Prvič doslej so na svetovnem prvenstvu prireditelji uredili mogočen travnik s številnimi stojnicami ter velikim zaslonom za spremljanje dogajanja na SP. Najbolj završi v poletnih večerih ob nastopih madžarskih vaterpolistov, takrat si kot na najbolj obiskanih morskih plažah mnogi z brisačami ali različnimi odejami rezervirajo svoj prostor na travniku in ob plastičnih vrčkih piva – mimogrede, na teh stojnicah je pivo po tri evre vsaj 30 odstotkov dražje, kot je cena običajne ponudbe v gostinskih lokalih blizu Donave – stiskajo pesti za svoje junake. Zgodovina vaterpola na Madžarskem je resnično veličastna, prepoznavnost junakov iz bazena pa vidnejša kot kjerkoli drugje, kot sleherna dežela, ki si lasti neko športno panogo, pa tudi pri naših vzhodnih sosedih razmišljajo o tem, da bi morali vedno znova v bazenu le zmagovati …

Povsem razumljivo in običajno je, ko se ljudstvo za spremljanje velikih športnih dogodkov druži in gnete pred velikimi zasloni na vrtovih ali v lokalih, toda v plavanju tega doslej do Budimpešte 2017 še ni bilo zaslediti. Kajti omenjeni navijaški park z Margaretinega otoka, kjer se rdeča nit suče okrog vaterpolskega dogajanja, ima tudi svojo »sestro« ob Donavski areni – plavalno vas. Na trgu pred dvorano je pisano že jutra, sledijo si nagradne igre in nastopi glasbenikov, služijo prodajalci pijač, klobasic, sladkarij. Za ljubitelje zadnjih je Madžarska sploh pravi paradiž – palačinke, skutni žličniki, grmada, kostanjev pire, pisana paleta tort so tudi na tem prvenstvu kot sploh ob vsakdanjiku v panonski deželi pogosto tema pogovorov. Če pa še Katinka Hosszú, lani trikratna olimpijska zmagovalka v Riu, ali kdo od drugih domačih junakov poskrbi za veselje, je še toliko lepše tako v Donavski areni – vrhunskem plavalnem objektu, po trditvah Davida Szanta, športnega direktorja prvenstva, zgrajenem v dveh letih – kot tudi ob njej v omenjeni vasi ali pač na kateremkoli od drugih zbirališč. V teh julijskih dneh, ko mesto ponuja 24-urni utrip, še toliko bolj. Zdaj tudi zaradi SP v plavanju, sicer pa je na pladnju ponudbe že omenjena formula ena, kmalu bo napočil čas za Sziget, največji glasbeni festival v tem delu Evrope, 20. avgusta, ko je tu Istvanov dan, največji madžarski nacionalni praznik, pa je prav tako lepo doživeti navzočnost v gneči glavnega mesta.

Naslednje svetovno prvenstvo v plavanju bo čez dve leti v Gvandžuju, najhitreje razvijajočem se mestu vzhodne Azije. Korejci so na predstavitveni novinarski konferenci v Budimpešti spregovorili kot pravi zanesenjaki, a ni ga bilo med poročevalci, ki bi pričakoval vsaj podobno raven takšne vznesenosti kot te dni na Madžarskem. Prav v mestu, kjer je slovenska nogometna reprezentanca igrala svojo prvo tekmo v zgodovini na svetovnem prvenstvu, proti Španiji je takrat izgubila z 1:3, se bodo najbrž res potrudili narediti brezhibno organizirano prvenstvo, a da bi desettisoči po parkih spremljali plavanje in vaterpolo – ne, to je mogoče le na Madžarskem …