Tiskane izdaje
Resda je mesto v slovenski ekipi, ki jo kot trener vodi Gorazd Penko, neposredno ves čas ne veže na slovenska tla, vseeno pa je sončna stran Alp njena pogosta postojanka. Doslej je nekoliko bolje spoznala le Ljubljano in bila navdušena. »V tej državi bi z veseljem živela, zelo lepo je in ljudje so prijazni in ustrežljivi, vedno pripravljeni pomagati,« nam je popihala na dušo, ko smo jo povprašali o poznavanju slovenskega okolja. Vanj je prikolesarila iz Poljske in zdi se, da je v ekipi BTC že zapeljala tudi na odskočno desko v svet. »Na Poljskem veliko deklet kolesari, a profesionalnih cestnih ekip nimamo, tudi sicer kolesarstvo ni na zelo visoki ravni. Toda saj niti ni tako pomembno, kje si. Povsod moraš trdo trenirati, če hočeš napredovati. Je pa res, da je na Poljskem veliko manj denarja namenjenega zlasti ženskemu kolesarstvu, težje je uspeti,« je povedala 26-letnica, ki je bila pred tem del ekipe Grupa Kolarska Żyradów.
Na Poljskem veliko časa preživi na kolesarskih stezah v dvorani. Predvidevala je, da bo to velika ovira ob selitvi v klubu za cestno kolesarstvo. »Toda v slovenski ekipi so mi dejali, da to ni nobena težava in da mi lahko to le pomaga do boljših predstav. Ta njihova podpora je bila ključna, da sem se odločila za to ekipo, in zelo sem hvaležna za priložnost,« je povedala poljska državna prvakinja in še, da pravzaprav sploh ni iskala ekipe, BTC je našel njo. S tem je kolesarstvo zanjo prvič postalo tudi služba, a zato nič manj trdna ljubezen. Zdi se ji, da je z dekleti dobila novo družino. »Res se dobro počutim v tem okolju, z dekleti smo si blizu. Tudi z Gorazdom se odlično razumem. Če menim, da bi morala prilagoditi ali spremeniti potek treninga, me razume. Dobro zna oceniti, kaj je dobro zame in kaj ne, sama pa močno zaupam v njegove trenerske sposobnosti. Vzdušje v ekipi je odlično, toda navsezadnje smo tu, da dosegamo dobre rezultate. Mislim, da imamo pravo mero vsega, znamo se šaliti in biti tudi resni, ko je treba,« se je razgovorila o počutju v ekipi.
Hudo ji je, ko sliši o padcih in dopingu
Še pred nekaj leti je o tem zahtevnem športu lahko le sanjala. Rodila se je v Litvi in tam preživela večji del otroštva. Njena mati je delala na Poljskem, z bratom pa sta odraščala s starimi starši. Ko je končala drugi razred osnovne šole, ju je mama vendarle vzela s seboj čez mejo, tam pa se je začelo novo življenje. Kolesa je dolgo opazovala le od daleč, starši ji ga niso mogli kupiti, in zato se je odločila, da se vpiše v klub. Čeprav sta jo zanimali tudi atletika in rokomet, je bilo vrtenje pedal tisto, ki jo je najbolj mamilo. Kaj jo je vleklo nazaj v ta, zlasti za dekleta, naporen in pogosto tudi nevaren šport? »Res je, to je težak šport. Zelo hudo mi je, ko vidim kakšen hud padec ali da so koga dobili na dopingu. Toda ko delaš s pravimi ljudmi in imaš za seboj dobro ekipo, s katero lahko dosegaš prave rezultate, je kolesarstvo velik užitek. Imam veliko dobrih, a tudi slabih izkušenj,« je o plusih in minusih kolesarstva povedala študentka menedžmenta.
Študij je zlasti letos postavila na stranski tir, težko je usklajevati profesionalno športno kariero s pridobivanjem izobrazbe. Tudi za hobije na številnih potovanjih z dirke na dirko ni časa. Si pa vmes zelo rada vzame čas za kakšno knjigo, pridno zbira tudi razglednice z vseh koncev sveta, ki jih je že obiskala. Ne le tistih delčkov s kolesarskimi dirkami, tudi sicer rada potuje. Še posebno v lepem spominu ima potovanje v Pariz, kamor jo je mož odpeljal po poroki.
S Poljsko na OI 2016?
Letos je v Ljubljani naredila dva daljša postanka. Stanovala je kar pri direktorici ekipe BTC Maji Oven, ki je o njej našla le lepe besede (»Je prava profesionalka, predana svojim ciljem in lahko vzor tudi drugim dekletom.«). Treninge z ekipo pravzaprav usklajuje s pripravami na velodromu. Je članica poljske reprezentance, s katero se želi prebiti na OI 2016. To bi bil zanjo eden od vrhuncev kariere, tako kot je bila na cesti pred kratkim udeležba na ženskem Giru, najtežji kolesarski preizkušnji za dekleta.
»To je bila moja prva daljša dirka. Bilo je naporno, a sem bila vesela že, da smo z dekleti sploh dobile priložnost nastopiti. Najbolj sem trpela v šesti etapi, tam je prišla najhujša kriza. Potem je bilo spet bolje. Seveda sem bila ob zadnji etapi že močno utrujena, toda saj smo bile vse,« je strnila vtise z italijanske pentlje. Še posebej si bo zapomnila 3. etapo v Caserti, ko je v cilj prišla s prvo skupino in s 14. mestom dosegla svoj najboljši rezultat. »Ne bi mi uspelo brez preostalih deklet, res so opravila odlično delo. Za vse nas je bil že sam nastop čast in poseben izziv, vsaka posebej je dobila veliko novih izkušenj. Videle smo, kako delujejo največje ekipe,« je opisala Bujakova, katere predstave na Giru niso ostale neopažene. Že je dobila povabilo močne italijanske ekipe Cipollini. »Res je, toda trenutno si ne želim sprememb. Všeč mi je v Ljubljani, z vsemi se dobro razumem in dobro sodelujemo. Če bo le mogoče, bom del te ekipe tudi ostala.«
Zdaj, ko je za njo rožnata preizkušnja, se bo skupaj z drugimi dekleti trudila za normo za nastop na ekipnem kronometru na SP, želi si doseči še kakšen dober rezultat na cestnih dirkah, nato pa se jeseni spet začne tudi sezona dvoranskega kolesarstva. Tudi tam ima visoke cilje, na evropskem prvenstvu bo skušala osvojiti olimpijsko normo. Doslej je bila med kopico svojih dosežkov najbolj ponosna na lansko zmago na poljskem DP v cestnem kolesarstvu, z ekipo pa je osvojila tudi prvo večdnevno dirko, Gracia Orlova (2. kategorije). »Tam je naša ekipa prvič dokazala, da lahko tudi zmaguje!«
