Miro Kregar: Tik pred koncem pa ne bom odnehal
»Brez urejenega podstrešja ne gre. Na koncu, ko telo že noče več, mora biti glava tista, ki še ve, kaj je treba.«
Odpri galerijo
Plavanje, kolesarstvo in tek, to je triatlon. FOTO: osebni arhiv Mira Kregarja
Med rekreativnimi športniki triatlon kotira vse višje. Kombinacija treh disciplin – plavanja, kolesarstva in teka – ponuja raznolike treninge in vsestransko dobro telesno pripravljenost. Da triatlon ne pozna niti starostnih omejitev, dokazuje tudi neuničljivi Miro Kregar, ki je prve korake v tej zahtevni panogi storil že v osemdesetih minulega stoletja.
Kaj bi bil Kregarjev prvi nasvet začetniku, ki se šele spogleduje s triatlonom? »Biti potrpežljiv, kajti to je tek na dolge proge. Upoštevati je treba načelo primernosti in postopnosti. Dobro je, da si v vseh treh športih relativno domač, da se triatlona lotiš postopno po razdaljah, od triatlona za vsakogar do dolgega triatlona, pa tudi postopno pri intenzivnosti. To zna biti proces za več let, zato pravim, da je to tek na dolge proge,« poudarja sogovornik in dodaja: »Danes je vrhunski triatlon enak vrhunski atletiki – nikjer ne moreš biti slab. Pri krajših triatlonih, olimpikih, moraš priti v ospredju iz vode, da si na kolesu vodilni v skupini, sicer se ti konkurenca odpelje, nato je treba še dobro odteči. Triatlonci na koncu pretečejo 10 km pod 30 minutami, v času slovenskega atletskega državnega rekorda – 28 minut. Pri dolgih triatlonih pa je pomembnejše kolo; plavanje je pogosto v neoprenskih oblekah, ki pomagajo nekoliko slabšim, medtem ko je kolesarjenje tudi časovno daljše in se da več pridobiti. Seveda pa je potrebno naposled še preteči maraton, pri katerem pa se pokažejo razlike.«
Kregar je pri 56 letih prekaljeni maček in prava zakladnica izkušenj. Prvi triatlon je pod streho spravil pred tremi desetletji in pol, leta 1984 na Bledu, kar je bil krstni triatlon sploh v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1991 se je udeležil prvega ironmana na Havajih, nato pa kot največji prelomnici v karieri izpostavil še osvojeno kolajno na EP v dolgem triatlonu leta 1995 in zmago na SP v ultramanu leta 2013 na Havajih. Katere so torej ključne vrline uspešnega triatlonca? »Potrpežljivost, predanost, nepopustljivost oziroma trma,« izstreli kot iz topa in tudi v njegovem športu podčrta vlogo glave, ne zgolj telesa. »Brez urejenega podstrešja ne gre oziroma se v ključnih trenutkih podre. Na koncu, ko telo že noče več, mora biti glava tista, ki še ve, kaj je treba,« poudarja trdoživi športnik iz Stahovice pri Kamniku.
Triatlon je šport jeklenih. Včasih so muke (pre)hude in se tekmovalci spogledujejo z odstopom. Tedaj se je treba zmotivirati in se prepričati, da cilj ni nedosegljiv. »Jaz osebno se takšnih položajev lotim na gorenjski način,« pove v smehu in pojasni: »Škoda se mi zdi končati po vsej že prehojeni poti. Če sem zmogel pet ur, bom pa še te štiri, si rečem. Če sem jih zmogel sedem, ni hudir, da ne bi še dveh. Tik pred koncem pa vendarle ne bom obupal! Škoda se mi zdi vsega že vloženega v priprave, stroškov, odrekanja, da ne bi pred koncem še stisnil zob.« Mimogrede: Mirov pulz v mirovanju je 38, maksimalni pulz pa 186 udarcev na minuto. Osebni rekord na ironmanu je postavil v Almereju tik pred prelomom tisočletja – 8 ur in 52 minut.
Je triatlon drag šport? »Kakor se vzame in kakor si zastaviš. Kopalke, očala, kolo, čelada, športna obutev – in si nared. Lahko pa kupiš neopren za 1000 evrov, kolo za 5000 evrov in se podaš na tekme na Novi Zelandiji za 3000 evrov, v tem primeru je drag šport,« odgovarja sogovornik. Pa poškodbe? »Načelno ni nevaren, saj se discipline menjajo in so obremenjene vselej druge mišice. Ko pa cilji postanejo zahtevnejši in treningi intenzivnejši, potem se včasih tudi kaj vname,« razloži. Na tekmovanjih v Sloveniji tekmujejo predvsem rekreativci. »Profesionalce pri nas lahko prešteješ na prste ene roke. Tudi razdalje in sistem so postavljeni za rekreacijo,« konča Miro Kregar, ki je – mimogrede – obenem leta 1995 patentiral tudi pripomoček za učenje smučanja, otroške smučarske vajeti, za katere je prejel srebrno plaketo Zveze inovatorjev Slovenije.
Kaj bi bil Kregarjev prvi nasvet začetniku, ki se šele spogleduje s triatlonom? »Biti potrpežljiv, kajti to je tek na dolge proge. Upoštevati je treba načelo primernosti in postopnosti. Dobro je, da si v vseh treh športih relativno domač, da se triatlona lotiš postopno po razdaljah, od triatlona za vsakogar do dolgega triatlona, pa tudi postopno pri intenzivnosti. To zna biti proces za več let, zato pravim, da je to tek na dolge proge,« poudarja sogovornik in dodaja: »Danes je vrhunski triatlon enak vrhunski atletiki – nikjer ne moreš biti slab. Pri krajših triatlonih, olimpikih, moraš priti v ospredju iz vode, da si na kolesu vodilni v skupini, sicer se ti konkurenca odpelje, nato je treba še dobro odteči. Triatlonci na koncu pretečejo 10 km pod 30 minutami, v času slovenskega atletskega državnega rekorda – 28 minut. Pri dolgih triatlonih pa je pomembnejše kolo; plavanje je pogosto v neoprenskih oblekah, ki pomagajo nekoliko slabšim, medtem ko je kolesarjenje tudi časovno daljše in se da več pridobiti. Seveda pa je potrebno naposled še preteči maraton, pri katerem pa se pokažejo razlike.«
Miro Kregar je prvi triatlon pod streho spravil pred tremi desetletji in pol, leta 1984 na Bledu, kar je bil krstni triatlon sploh v nekdanji Jugoslaviji. FOTO: Igor Zaplatil
Kregar je pri 56 letih prekaljeni maček in prava zakladnica izkušenj. Prvi triatlon je pod streho spravil pred tremi desetletji in pol, leta 1984 na Bledu, kar je bil krstni triatlon sploh v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1991 se je udeležil prvega ironmana na Havajih, nato pa kot največji prelomnici v karieri izpostavil še osvojeno kolajno na EP v dolgem triatlonu leta 1995 in zmago na SP v ultramanu leta 2013 na Havajih. Katere so torej ključne vrline uspešnega triatlonca? »Potrpežljivost, predanost, nepopustljivost oziroma trma,« izstreli kot iz topa in tudi v njegovem športu podčrta vlogo glave, ne zgolj telesa. »Brez urejenega podstrešja ne gre oziroma se v ključnih trenutkih podre. Na koncu, ko telo že noče več, mora biti glava tista, ki še ve, kaj je treba,« poudarja trdoživi športnik iz Stahovice pri Kamniku.
Šport jeklenih
Triatlon je šport jeklenih. Včasih so muke (pre)hude in se tekmovalci spogledujejo z odstopom. Tedaj se je treba zmotivirati in se prepričati, da cilj ni nedosegljiv. »Jaz osebno se takšnih položajev lotim na gorenjski način,« pove v smehu in pojasni: »Škoda se mi zdi končati po vsej že prehojeni poti. Če sem zmogel pet ur, bom pa še te štiri, si rečem. Če sem jih zmogel sedem, ni hudir, da ne bi še dveh. Tik pred koncem pa vendarle ne bom obupal! Škoda se mi zdi vsega že vloženega v priprave, stroškov, odrekanja, da ne bi pred koncem še stisnil zob.« Mimogrede: Mirov pulz v mirovanju je 38, maksimalni pulz pa 186 udarcev na minuto. Osebni rekord na ironmanu je postavil v Almereju tik pred prelomom tisočletja – 8 ur in 52 minut.
Je triatlon drag šport? »Kakor se vzame in kakor si zastaviš. Kopalke, očala, kolo, čelada, športna obutev – in si nared. Lahko pa kupiš neopren za 1000 evrov, kolo za 5000 evrov in se podaš na tekme na Novi Zelandiji za 3000 evrov, v tem primeru je drag šport,« odgovarja sogovornik. Pa poškodbe? »Načelno ni nevaren, saj se discipline menjajo in so obremenjene vselej druge mišice. Ko pa cilji postanejo zahtevnejši in treningi intenzivnejši, potem se včasih tudi kaj vname,« razloži. Na tekmovanjih v Sloveniji tekmujejo predvsem rekreativci. »Profesionalce pri nas lahko prešteješ na prste ene roke. Tudi razdalje in sistem so postavljeni za rekreacijo,« konča Miro Kregar, ki je – mimogrede – obenem leta 1995 patentiral tudi pripomoček za učenje smučanja, otroške smučarske vajeti, za katere je prejel srebrno plaketo Zveze inovatorjev Slovenije.
