Na ulice, v nakupovalna središča

Bled – Približno 340.000 kilometrov je v zadnjih nekaj mesecih prepotoval lord Sebastian Coe, eden od dveh kandidatov za predsednika Mednarodne atletske zveze. Boj za eno najpomembnejših športnih funkcij se zaostruje, 58-letni Britanec, ki se zdi velik favorit, v svojem lobiranju »skače« z ene celine na drugo. Včeraj je pripotoval še v Slovenijo.

Vajinega dvoboja s Sergejem Bubko se je že oprijel naziv obračun v težki kategoriji. Kako ga vidite vi?

Ne želim gledati nanj na ta način. Imam svojo vizijo, osredotočam se nanjo in če bom imel srečo, bom lahko vodil zvezo, v kateri je kar 213 držav, oblikoval njeno prihodnost, to bi bila zame velika čast. Imam primerne izkušnje za to, olimpijske igre so bile s tega vidika nekaj neprecenljivega, razumem naravo in kompleksnost tako zapletenih 'organizmov'. Poleg tega sem bil kar nekaj časa atlet, bil sem v parlamentu itd. A naj o tem odloči šport.

V kolikšni meri vam bodo pomagale OI v Londonu, kjer ste bili prvi mož organizacije in ki so bile zares zelo uspešne?

Za šport smo v Londonu storili ogromno, vključili smo tudi mlade, to so bile prve digitalne igre, zelo pomembno vlogo so odigrali družbeni mediji, pripeljali smo pomembne sponzorje, dobro smo se znašli v nenehnem lovljenju rokov. Imam organizacijske in menedžerske odlike, ki bi bile zelo pomembne pri vodenju IAAF.

Kako gledate na Diackovo zapuščino?

Je bogata in močna. Še nikdar atletika ni bila razširjena v toliko državah, takšnih denarnih rezerv še ni imela, seveda pa obstajajo tudi izzivi, predvsem mladi. Zveze zdaj nočejo, da se prav dolgo oziramo nazaj, želijo akcijo.

Kam je splahnela vsa priljubljenost atletike iz vaših časov?

Razumem naravo atletike na najvišji ravni, tekmoval sem v zlati dobi, posebej za teke. Moramo razumeti, zakaj smo bili tedaj tako priljubljeni, pri čemer teh dveh obdobij ne moremo neposredno primerjati, saj se je svet močno spremenil. Nogomet je postal izjemno močan, to mi je povsem jasno, ker sem vpet v delovanje Chelseaja. Še vedno pa lahko naredimo nekaj, da spet postanemo pomembnejši. Moramo biti pogumni, inovativni, atletiko popeljati tudi s štadionov, jo pripeljati bliže ljudem. Na ulice, v nakupovalna središča. Ponuditi moramo nekaj novega, ne tega, kar je na voljo zadnjih nekaj desetletij. Ne bi sicer zavrgli celotne filozofije, a storiti je treba nekaj, kar bo privabilo mlade, ki imajo danes na voljo veliko več stvari kot nekoč.

Kako se boste spopadli z dopingom, ki je velik atletski problem?

Ni edini problem, pa tudi atletika ni edina s to težavo, kot se včasih zdi. Pomembna sta poštenost in zaupanje. Sistem dopinških kontrol bo pod mojim vodstvom postal povsem neodvisen.

V vašem programu je naštetih kar nekaj sprememb, ki bi jih uvedli. Katera bo prva?

IAAF bo morala bolj razumeti posamezne zveze in biti bolj prilagodljiva. Različne discipline so različno uspešne in priljubljene na različnih koncih sveta, ni za vse ista stvar. Če želijo v Rusiji hitro hojo, moramo to spodbujati, če želijo na Karibih štafete, naj se razvija ta del, če je kopje religiozna izkušnja v Skandinaviji, naj se razcveti, kolikor more.

V Sloveniji imamo olimpijskega in svetovnega prvaka v metu kladiva, disciplini, ki je odrinjena na rob, v diamantni ligi je ni. Kaj storiti?

Kladivo predstavlja težavo, ker uničuje zelenico. Ravno tu smo lahko kreativni in inovativni glede prizorišča. Z izjemo največjih tekmovanj gremo lahko tudi s kladivom zlahka v mesta.

Atletika ima Usaina Bolta, je to dovolj?

Ne, potrebujemo več zvezd. No, imamo jih, a jih moramo bolj izpostaviti, denimo Bogdana Bondarenka, Moja Faraha, Blanko Vlašić, Davida Rudisho in druge. A imamo tudi športnika št. 1 na svetu, najbolj prepoznavnega, je Mohamed Ali atletike, ne spomnim se športnika v zadnjih 30, 40 letih, ki bi imel takšen globalni vpliv na šport, kot ga ima Bolt.

Je vaša kandidatura za predsednika IAAF le korak proti MOK?

Ne, nimam prav nikakršnih ambicij. Atletika je moj šport, prav zaradi OI v Londonu imam v MOK veliko prijateljev, a osredotočam se zgolj na atletiko. Predstavljal bom atletiko v olimpijskem gibanju, ne obratno.

Poltika vas še zanima?

Ne, z njo sem opravil.

Lahko za konec delite z nami še najbolj nepozaben trenutek z »vaših« OI?

En in isti vsak dan – ko sem prišel na štadion in so bila prav vsa mesta zasedena. Ob devetih zjutraj je bilo 80.000 ljudi, prav tako ob osmih zvečer. Na atletski del sem res ponosen, prodali smo prav vse vstopnice in lahko bi jih dvakrat toliko, prvič je bilo na OI atletsko tekmovanje popolnoma razprodano.