Nomadinja, ki je odkljukala 80 dežel

Nekdanjo uspešno igralko namiznega tenisa uvodoma pobaram, kaj počne danes. »Dve vrstici vam bo vzelo, če zapišete mojo funkcijo in še oba priimka zraven. Polona Čehovin Sušin, direktorica programa izobraževanja in treninga pri mednarodni namiznoteniški zvezi,« se malo pošali o resnih stvareh. Ena tistih srečnic torej, ki lahko vse življenje – od šestega leta do danes, tam nekje par desetletij pozneje – počne tisto, kar jo neznansko veseli in osrečuje.

Se zmeniva, da ji odščipnem dragocenih 20 minutk. In res – odščipnem ji 20 minutk, okej, na pol ure podlage. Zgovorna gospa, tale Čehovinova!

Pravzaprav sploh še ni uradno v športnem pokoju. »Poslovilke nisem imela in sem še vedno registrirana, če bi bilo treba slučajno vskočiti v mojem zadnjem klubu – Iliriji. Je pa minilo kakih štiri, pet let, odkar sem nazadnje igrala v domači ligi, mednarodne arene sem zapustila že bistveno prej,« razglablja. So jo prepričevali, naj nikar še ne zapečati kariere, in res je ni. »Sem rekla: z veseljem, če sem doma, lahko vskočim in pomagam. Dvakrat sem res, ampak to je bil bolj 'skok s padalom iz gorečega letala',« se spominja z nasmeškom. Življenja brez namiznega tenisa si ne predstavlja. »Odkar pomnim, je del mene. Najprej kot hobi, nato tekmovalno, pozneje poklicno.« Še vedno prime za loparček, »čeprav se ni za hvaliti«, rada séde na tribune in si ogleda dobro partijo, »sploh mladih igralcev, ki se vzpenjajo«.

Po karieri je počela že marsikaj: trenerka je bila, sprva začetnikov pri Olimpiji, nato ženskega reprezentančnega podmladka (»Da sem lahko nanje prenašala svoje znanje, izkušnje in energijo, je eden od načinov, kako vrniti športu tisto, kar mi je dal.«); pa generalna sekretarka na slovenski zvezi; pa za marketing zadolžena pri Olimpijskem komiteju Slovenije; naposled je pristala na mednarodni zvezi, kjer je odgovorna za razvoj panoge v Evropi in Afriki. Njeni prvi akciji sta bila tečaja za trenerke v Iranu in Siriji. Ni vedela, kaj pričakovati, a jo je izkušnja prevzela. In se je kar malo specializirala za muslimanski svet. Je tudi že ves Koran prebrala, se pohvali, kajti tudi sicer jo zanimajo religiozne stvari. Aha, knjige so njena ljubezen. »Ne elektronske! Tiste klasične, 'znucane', iz knjižnice,« se nasmehne v Ljubljani živeča Koprčanka. Okej, nazaj v Afriko, ki res ni celina namiznega tenisa. Belki si pridobiti zaupanja tamkajšnjega življa ni lahko. »Ni dovolj, da pokažeš, kar se zdi eminentnega na vizitki. Dokazati se moraš z delom in osebnimi karakteristikami, da te sprejmejo in ti zaupajo.« Utiranje poti z lastnim znojem – to je njena filozofija. »Ne pa 'veze in poznanstva, bruha se mi ob tem',« malo glas povzdigne.

Smo ga biksale

Z nekdanjimi klubskimi soigralkami se še dobivajo – seveda ne za mizicami z loparčki v rokah, rajši v lokalih. In gonijo babji čvek, kot se spodobi. »O tem, kako smo ga včasih 'biksale', pa zamujale na spanje, pa dan pozneje kazensko tekle, pa zvečer spet ponovile vaje. In kako smo naivno mislile, da smo pretentale trenerje. Res, zunaj smo počele marsikaj, toda v dvorani smo garale. Šport ti da delovne navade in tudi naša sredina je bila zdrava. Vse smo doštudirale, danes smo dokaj uspešne na življenjskih ali poslovnih poteh,« poudarja sogovornica, ki kar prek facebooka ohranja stik z nekdanjimi kolegicami. Tudi njena najboljša prijateljica, Andreja Ojsteršek Urh, je svojčas igrala namizni tenis.

V trenerske vode je ne vleče. Trenutno. »A nikoli ni reci nikoli. Trenerski poklic je zelo podcenjen, ogromno je odpovedovanja, vselej si v 'antiritmu': drugi gredo v službe, ti si doma; drugi so doma, ti greš na tekme; drugi imajo počitnice, ti si na pripravah, ker tedaj ni šole. Za žensko je to še naporneje, vsaj v obdobju, ko se odločaš za otroka, zato se mnoge tudi ne.« No, Polona se je. Hčerko Ano je povila pred slabimi 12 leti, malo jo je še hotela po svojih stopinjah peljati, pa se tamala ni dala, čeprav je imela dober občutek za igro, pa še levičarka je. »Ni pa tekmovalen tip človeka. Moraš biti borec, vesel, ko tekmeca 'namažeš' in mu vzameš voljo še za dvakrat naprej. Njej pa je žal, ko kdo izgubi, joče zaradi tega.« Ana je šla v druge vode, danes je predana tabornica, »bilke, trave, živalice, rastline, pohodi, hrenovke na taborih, v tem se je našla. Uči se dva tuja jezika, zdaj bo dodala tretjega, tako da sem zelo ponosna,« pravi Čehovinova, ki jo pri srcu stisne, ko vidi, kako se današnja mularija premalo giba. »Mi smo bili na ulici, plezali na drevesa, padali, se pobrali in šli še enkrat. Nam je bilo gibanje samoumevno, danes pa se učijo voziti kolo, rolati in teči,« se čudi.

Pet jezikov, šesti na poti

Ko je bila hčerka še kako glavo manjša, mami pa četrt leta na službeni poti, ne bi šlo »brez neskončnega razumevanja in podpore mojega moža, pa tudi obeh širših družin.« Sicer so napol nomadska družina, veliko potujejo. Ana še leto dni ni bila stara, že jo je Polona jemala s seboj na priprave na Otočec. S škatlo duplo kock jo je zamotila, fantje, mladinci, pa so štručko v vozičku gnali sem pa tja po okolici. Tudi avanturisti so, spijo v šotorih sredi savane, Ana je bila že vsaj desetkrat v Afriki. Z letošnjim dopustom bo križ, poleti so razstreljeni, tamala ima tabornike julija, mami službene opravke avgusta, morda bo rešitev mednarodno kadetsko tekmovanje, ki ga letos gosti Barbados. In Ana seveda slepo verjame, da bo na odprtju pela Rihanna ... Polona uživa na poti, kak dober film pogleda ali pa pospravi mejle, za katere sproti nima časa. Potovanja ji niso bila nikdar odveč. »Le ljubljanske trole sem se pa v srednji šoli res najedla za večno,« doda v smehu. Rada bi obiskala Kanado, »čeprav kot prava Primorka ne maram mraza. V Avstraliji tudi še nisem bila, sicer imam pa že dobrih 80 držav odkljukanih.« Pet jezikov govori, čisto na sveže se uči še francoščino, ki ji v Afriki prav pride. In ne, kitajsko ne razume.

Da ima slovenski namizni tenis dobre obete in lepe možnosti, ne pozabi dodati. Jo pa skrbi, ker ta šport počasi izginja. Včasih si videl zelene mizice pred bloki, po garažah, v športnem kartonu osnovnih šole, v Umagu na plaži. Danes – ni šans! »Ne bom rekla, da smo včasih napolnili štadion kot denimo Ceca ali Siddharta, so pa ljudje radi prišli. In ne nujno samo tisti, ki so bili v prvem kolenu sorodniki igralcev. Ko hodiš na tekme samo zato, ker igra tvoj sošolec ali fant, je panoga v krizi,« plastično ponazori.

In da ne bomo preveč strogo formalni, zabelimo zgodbo z eno anekdotico. Na tečaju v Indiji, prost dan, ogled Tadž Mahala. Telefoni ugasnjeni in se zgodi, da ga Polona, ki je vedno mobilno dosegljiva, po ogledu pozabi ponovno vklopiti. Zvečer po vrnitvi v hotel le pokliče domov in mož jo nahruli, kot še nikdar prej in ne pozneje. »Zgodilo se je namreč tisti dan, ko je bil v Indiji in Pakistanu uničujoč potres. Mož je gledal po televiziji, okrog epicentra še trije krogi, da je bilo videti, kot da New Delhija ni več, Polona pa pokopana. Danes se mi zdi hecno, tedaj pa – vsaj zanje – ni bilo,« konča v sebi lastnem slogu.