Tiskane izdaje
Ljubljana – O premiernih evropskih igrah, nad katerimi se je v nedeljo zvečer spustil zastor v Bakuju, se krešejo različna mnenja. Ni jih malo, ki pravijo, da so bile zaradi slabe odmevnosti zgolj same sebi namen, spet drugi ocenjujejo, da so bile kljub vsemu koristne in da je pred njimi še svetla prihodnost.
Aljaž Pegan, nekdanji vrhunski telovadec in vodja slovenske reprezentance v Bakuju, je ponovil znano modrost, da je vsak začetek težak. »To velja tudi za takšno tekmovanje, kot so evropske igre, na katerih je bila konkurenca v večini panog kar močna. Je pa res, da je bila slaba v atletiki in plavanju,« je povedal 41-letni Ljubljančan, ki pričakuje, da se bo konkurenca že na naslednjih evropskih igrah, za katere se sicer še ne ve, kdo jih bo leta 2019 gostil, tudi v teh dveh priljubljenih panogah precej izostrila.
Vprašanja o smiselnosti te prireditve zanj niso na mestu. »Tako bi se lahko potem spraševali za vsako tekmovanje. Ali potrebujemo evropska prvenstva, če imamo svetovna? Moje mnenje je, da je za športnika pomembna sleherna tekma, treba jo je le pravilno umestiti v koledar, v čemer vidim še največjo težavo. Ker je vsem pravzaprav nemogoče ugoditi, bo težko določiti takšen termin, da bodo vsi zadovoljni,« je presodil Pegan, ki kljub vsemu verjame, da se bodo igre »prijele«.
Slovensko bero kolajn (po eno zlato in srebrno ter tri bronaste) je ocenil za zadovoljivo. »Lahko rečem, da je bilo tekmovanje za našo odpravo s petimi odličji uspešno, čeprav smo morda pričakovali še kakšen vidnejši rezultat. Kot športnik si pač vedno želiš še več,« je še dejal dobitnik številnih žlahtnih kovin na evropskih in svetovnih prvenstvih v gimnastiki, v kateri je kraljeval na drogu.
S Peganom se je strinjal tudi Blaž Perko, njegov pomočnik pri vodenju reprezentance v Bakuju, sicer pa namestnik generalnega sekretarja za šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS). »Skozi tekme smo se prepričali, da je bila konkurenca v 'naših' športih na zavidljivi ravni, kljub temu smo si več obetali predvsem od strelcev in kolesarjev na cestni dirki, ki so nas – čeprav so nastopili v okrnjeni zasedbi – malo razočarali. Računali smo tudi, da se bo dlje prebil namiznoteniški igralec Bojan Tokič,« je omenil Perko in dodal, da so se ob zlatem telovadcu Sašu Bertonclju po pričakovanju najbolje odrezali judoisti.
Med njimi se je najvišje zavihtela srebrna Tina Trstenjak (do 63 kg), z bronastima kolajnama sta se ovenčala Ana Velenšek (do 78 kg) in Rok Drakšič (do 73 kg), na najnižjo stopnico zmagovalnega odra pa se je povzpela tudi naša ženska vrsta. Uslužbenec OKS se nadeja, da se bodo omenjeni junaki »mehke poti« dobro borili tudi prihodnje leto na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.
Najbolj zaslužen za številne judoistične uspehe je nedvomno celjski strokovnjak Marjan Fabjan, ki je že dve varovanki popeljal do olimpijskih kolajn; Urško Žolnir (do 63 kg) do bronaste v Atenah '04 in zlate v Londonu '12 ter Lucijo Polavder (nad 78 kg) do bronaste v Pekingu '08. Prva je pred kratkim tudi uradno končala kariero, druga jo je zaradi nosečnosti (najmanj) prekinila. Obe s Trstenjakovo in Velenškovo dobivata dostojni naslednici, v moški konkurenci pa je največjih podvigov sposoben Drakšič, kar je 28-letni Grižan potrdil tudi v Bakuju.
To bodo slej ko prej glavni slovenski aduti v Riu 2016, vendar pa jim glavni trener pri klubu Z'dežele Sankaku noče še dodatno nalagati pritiska. »Upam, da se jim bo pridružil še kdo,« si je zaželel Fabjan in pohvalil Azerbajdžance za odlično izvedbo evropskih iger, ki so bile po njegovem organizirane celo bolje kot, recimo, prejšnje poletne olimpijske igre v Londonu.
Ker v Evropi razen Rusije ne vidi države, ki bi jih bila sposobna izvesti na približno enaki ravni, se po eni strani boji, da bi jih utegnila doleteti podobna usoda kot tako imenovano olimpiado mladih za kadete. Na njih je – mimogrede – leta 1998 v Moskvi z zlato lovoriko na svojo razkošno nadarjenost opozorila Žolnirjeva. »Izvedli so jo 'trikrat': prvič, zadnjič in nikoli več ...«
