Višnja Gora – Še poldrugi kilometer pred ciljem 2. etape dirke Po Sloveniji je v Višnji Gori kazalo, da bo zmago slavil Nemec Patrik Sinkewitz. Kolesar pazinskega Kamena je imel namreč dovolj veliko prednost, da je (zaradi nesloge v zasledovalni skupini) na ciljnem vzponu ne bi izgubil. A ga je zapustila Fortuna. Na železniškem prehodu mu je spodneslo kolo in zmaga je šla k vragu.
V dvoboju dveh povsem izenačenih zasledovalcev, Wesleyja Sulzbergeja in Fabia Fellineja, je bil slednji le za centimeter ali dva hitrejši. Minimalna razlika pa veliko več pove o Avstralčevi izjemni želji po zmagi (nazadnje jo je slavil pred tremi leti) kot Italijanovem zmagoslavju. Felline je namreč eden izmed največjih italijanskih upov za enodnevne dirke, kar je dokazal lani in letos na apeninskem in Pantanijevem »giru« ter memorialu Coppi-Bartali, kjer je brez težav premagoval v svetovni konkurenci uveljavljene Mattio Gavazzija, Elia Vivianija in Giovanija Viscontija ...
Fellineju se je zdela zmaga samoumevna. Razgibana in pravšnja trasa za enodnevne klasike mu je bila namreč pisana na kožo. Sulzberger pa je bil drugega mesta bolj vesel kot mnogih uvrstitev na zmagovalni oder v preteklosti. Na slovensko pentljo so ga namreč poslali tik pred počitnicami. Potem ko je dobro nastopil na Kriteriju Dauphine (dvakrat je bil v deseterici), ga je pred pripravami na Vuelto čakalo deset dni počitnic, ki jih je moral preložiti. »Jasno nam je bilo, da Tuftove rumene majice ne moremo ubraniti, etapno zmago pa smo si zelo želeli. Vse smo naredili zanjo, a je bil Italijan, žal, premočan,« je komentiral razplet 26-letni Tasmanec, ki se s skupno zmago ne ubada. Pravi, da je klanec na Vršič zanj ta čas odločno predolg.
Polanc za petami veteranom
Med slovenskimi kolesarji je bil spet najboljši Jan Polanc (Radenska), ki nosi tudi majico najboljšega mladega kolesarja. Za njim so se zvrstili vsi slovenski favoriti za skupno zmago – Tadej Valjavec (Sava), Jure Golčer (Tirol) in Tomaž Nose (Adria Mobil). Polanc kaže odlično formo. Belo majico si je domala že zagotovil, saj resnega izzivalca nima, seveda če bo tako suvereno kolesaril, kot je. Spopad z veterani pa je za 23-letnika izjemen izziv, saj je to njegova zadnja velika etapna dirka v takoimenovani amaterski konkurenci pred odhodom v elito v WorldTouru.
Druga etapa je krog favoritov bolj zožila kot kronometer, ki je pokazal le, kateri od papirnatih ni v dobri formi. Varovanci novomeškega stratega Milana Eržena so v zadnjih 40 kilometrih pospešili tako močno, da so bili nekateri na robu zmogljivosti. Vendar pa »rdeče« območje moči ni bilo tako dolgo, da bi kakšnega tekmeca izločilo, kar je seveda dokaz, da so vsi vrhunsko pripravljeni.
Livške Ravne težje od Vršiča
Sinkewitz je bil na zadnjem vzponu precej močnejši od 15-članske skupine. Na Vrhu je silovito pospešil. Sledil mu je le Polanec. Koliko so drugi taktizirali, bo pokazal že današnji vzpon na Livške Ravne in seveda vršiška strmina. Valjavec je bil zadovoljen, čeprav mu je, kot je dejal, od vročine skoraj glavo »razneslo«. Sedmo mesto v času zmagovalca mu je vlilo novo motivacijo za današnji vzpon na Vršič. Računa, da bo za končno razvrstitev bolj selektiven klanec na Livške Ravne kot pa zaključni vzpon, kjer ga čaka morda največja preizkušnja v zadnjih letih kariere. Zmaga na največji domači dirki je v položaju, v katerem se nahaja kot povratnik, zagotovo tako izjemen izziv kot denimo deseterica na Touru ali Giru. Valjavec bo imel ob sebi Mateja Mohoriča, Nose pa Radoslava Rogino. Iz ozadja napoveduje napad. Kapetan Lampreja je po besedah športnega direktorja Fabrizia Bontempija v vrhunski formi, kar je dokazal prav v kočevsko-višnjegorski etapi. Po vsem videnem bo Vršič tudi letos izjemno zanimiv, saj izrazitega favorita ni, razlike pa so minimalne. Vršiški prelaz je na 1661 m, z bovške strani pa je 50 serpentin, dolgih 16 kilometrov. Ima 800 m višinske razlike, vzpon iz Kobarida na Livške Ravne pa je dolg 7,6 km z višinsko razliko 545 m.
Tiskane izdaje
