Poslovil se je »Železni Viktor«

Ljubljana – Vedeli smo, da je bolan in star. In vendar je vest, da je preminil Viktor Korčnoj, v šahovski svet posejala neizmerno žalost. »Železni Viktor«, kot smo ga klicali šahisti, je bil namreč človek številnih presežnikov.

Bil je živa legenda: zagotovo najmočnejši šahist, ki ni nikdar postal svetovni prvak, najslavnejši šahovski disident, najmočnejši med starostniki, med katerimi je tako ali tako premikal meje in rekorde podiral kot za šalo. Še ob praznovanju 80. rojstnega dne je po Švici igral simultanke, gostoval na turnirjih, obiskal tudi svoje rojstno mesto St. Peterburg. Letos, pet let pozneje, je praznoval v turnirski dvorani: obiskal je mednarodni turnir v Zürichu. Ni več šahiral, tudi premikal se je že težko. A njegov duh je še kako živel, njegove misli so bile vseskozi ob šahovnici.

Korčnoj je bil rojen leta 1931 v St. Peterburgu, kjer je preživel otroštvo in mladost. Prvega je zaznamovala svetovna vojna v izstradanem mestu-heroju. Mladost ga je prignala v svet šaha, kjer je že v 50. letih blestel. Sledil je bliskovit vzpon – najprej v rodnem mestu, nato v takrat nepojmljivo močni Sovjetski zvezi. Korčnoj je bil dve desetletji povsem blizu vrha, vseskozi reprezentant, osvajalec neštetih kolajn, priznanj, zmagovalec številnih turnirjev. Njegov naskok na naslov prvaka je prišel dokaj pozno, v 70. letih, ko sta se za izpraznjeno Fischerjevo mesto srdito spopadla z Anatolijem Karpovom. Trije epski dvoboji, med odpadnikom, politično nepriljubljenim Korčnojem (Viktor je bil brez dlake na jeziku, sploh pa se ni znal – želel (?) – brzdati) in dve desetletji mlajšim, Brežnjevovim ljubljenčkom Karpovom, so se po vrsti razpletli v korist mlajšega. A s kakšnimi posledicami! Po prvem, leta 1974, je Korčnoj, prepričan, da mu v domovini niso pustili zmagati in da mu tega tudi nikdar ne bodo pustili, emigriral na Zahod. Šokantni prestop je odmeval vsaj toliko kot tisti Aleksandra Solženicina. Bilo je nevarno (lovile so ga tajne službe), kruto (Korčnoj je v domovini za vselej pustil ženo in sina), neusmiljeno.

A Korčnoj se ni dal, še podžigalo ga je. Sam proti sovjetskemu sistemu, kot nekdaj Bobby Fischer, si je priigral pravico do novega dvoboja na Filipinih leta 1978. Dvoboj je postal klasična nadaljevanka trilerja, ki sta ga s hladno vojno nekaj let prej na Islandiji uprizarjala Boris Spaski in Fischer. Le da je bilo še precej bolj dramatično: Korčnoj je namreč izgubil z najmanjšo možno razliko, potem ko je zadnji poraz podpisal pod strahovitimi pritiski, ki so jih uganjali Sovjeti (starejši bralci se bodo zagotovo spomnili parapsihologa Zuharja, ki naj bi Korčnoja motil med igro).

A glej ga zlomka: Korčnoja niti ta poraz ni zlomil. Čez tri leta je znova izzival Karpova, le da je bil takrat že prestar. S tem spoznanjem je še tri leta pozneje radodarno promoviral Garija Kasparova, ki je končno prekinil Karpovovo prevlado in s tem izpolnil največjo Viktorjevo željo. Sledila so desetletja viteške poti, številnih nastopov, neštetih rekordov. Korčnoja so imeli radi vsi in povsod. Ustalil se je v Švici, drugo polovico življenja preživel z drugo ženo Petro, potoval, študiral, pisal. In igral, igral, igral … »Moja ljubezen do šaha je absolutna, saj na svetu ni pomembnejše stvari,« je rad dejal. »Zato bom šah živel do konca svojih dni, do svoje zadnje misli.«

Bilo je tako.