Ceraj premetava 250 kg težko gumo in tekmece

Judoist Matjaž Ceraj je na dobri poti, da se še tretjič zapored uvrsti na olimpijske igre.

Objavljeno
24. maj 2015 01.41
Miha Šimnovec, šport
Miha Šimnovec, šport
Matjaž Ceraj, že vrsto let najboljši slovenski judoist v kategoriji nad 100 kilogramov, je na odlični poti, da se po Pekingu '08 in Londonu '12 še tretjič zapovrstjo uvrsti na olimpijske igre. Če bi namreč zdaj potegnili črto pod kvalifikacije za največjo športno prireditev v letu 2016, bi imel 31-letni Celjan letalsko karto za Rio de Janeiro že v žepu.

»Glavnino dela sem – kar zadeva vstopnico za svoje tretje OI – po mojem že opravil. Računam, da potrebujem še en ali dva dobra rezultata, to pa je seveda odvisno tudi od tega, kako se bodo v nadaljevanju kvalifikacij borili moji tekmeci,« je ocenil Ceraj in v isti sapi izrazil željo, da bi ostal zdrav. Ob tem je potrkal na les, iz lastnih izkušenj pač dobro ve, kako ti lahko poškodba hitro prekriža račune. Konec lanskega junija je moral namreč na operacijo levega kolena.

»Imel sem strgano prednjo križno in stransko notranjo vez, poleg tega tudi načet meniskus in obrabljen hrustanec, tako da sem moral na 'kompleten servis' kolena. Izvedel ga je dr. Iztok Pilih, ki je odlično opravil svoje delo,« je znanega specialista kirurga ortopeda pohvalil judoist Impola, ki sem ter tja še začuti bolečine, drugače pa lahko z nogo počne vse, kar je že pred operacijo. To potrjujejo tudi njegovi letošnji uspehi.

Tako je marca, torej pičlih osem mesecev po kirurškem posegu, opravil z vsemi tekmeci na turnirjih v Montevideu in Buenos Airesu ter tako slavil sploh svoji prvi zmagi med elito. »Letošnjo sezono sem začel res super. Če sem iskren, nisem pričakoval tako divjega štarta. So me pa po vrnitvi iz Južne Amerike hecali, da sem moral očitno dobiti še drugega otroka, preden sem lahko prvič zmagal v svetovnem pokalu,« je v smehu razkril Ceraj, ki je izvrstno spomladansko pripravljenost kronal še s tretjim mestom na tekmovanju za veliko nagrado v Zagrebu.

Njegove kolajne imajo še toliko večjo težjo, ker je na poti do njih premagal nekaj vrhunskih judoistov. V finalu Montevidea je tako z ipponom ugnal Rusa Renata Sajdova, bronastega z lanskega SP v Čeljabinsku, v Zagrebu pa je bil boljši od velikega nizozemskega upa v težki kategoriji Roya Meyerja in še od svojega večnega tekmeca, Madžara Barne Bora, ki se lahko pohvali že s štirimi odličji z evropskih prvenstev.

»Ko začneš redno premagovati takšne nasprotnike, dobiš potrditev, da se lahko na slehernem tekmovanju boriš za najvišja mesta. To ti seveda okrepi samozavest,« je pojasnil 198 centimetrov visoki in okrog 120 kilogramov težki Celjan, ki je – zanimivo – precej dvobojev v svojo korist odločil v zadnji minuti, kar dokazuje, da je res vrhunsko telesno pripravljen. Za to je veliko zaslug pripisal tudi svojemu kondicijskemu trenerju Robertu Simoniču, s katerim sodeluje leto dni.

Za mrtvi dvig si naloži 205 kilogramov uteži

»Odkar delam z njim, sem kondicijsko močno napredoval,« je razložil najboljši slovenski težkokategornik in v nadaljevanju opisal, kako so videti njegovi treningi. Vadi dvakrat na dan, pri čemer so jutra oziroma dopoldnevi običajno namenjeni krepitvi telesne moči in vzdržljivosti. Takrat se navadno odpravi v fitnes, v katerem premetava uteži. Kakšna surova moč tiči v njem, še najbolj zgovorno prikažejo naslednje številke: za tako imenovani mrtvi dvig si naloži 205 kilogramov, iz počepa dviguje 200 kilogramov, do prsi (nalog) 140 kilogramov, s prsi (bench press) potiska 172 kilogramov, v »kontra benchu« (ko leži na trebuhu) dviguje 130 kilogramov itn.

Monotonost vadbe v fitnesu razbija s treningi v posebej prirejeni telovadnici, v kateri se v glavnem poigrava z 250-kilogramsko gumo bagra. »Tam opravljam različne vaje v določenih serijah in časovnih intervalih. Tako najprej, denimo, dvajset sekund dvigujem gumo, nakar imam deset ali petnajst sekund premora, potem dvajset sekund po gumi udarjam s 15-kilogramsko macolo, sledi spet 10- ali 15-sekundni predah, ki se zatem izmenjuje s preskakovanjem kolebnice, vojaškimi sklecami in poskoki na gumo. Po naslednjem krajšem premoru vse skupaj večkrat ponovim,« je opisal svoje vaje za moč, ki jih popestri tudi s teki.

Med slednjimi prednjačijo različni šprinti v klanec, enkrat do dvakrat na teden pa se odpravi tudi na daljši tek (okrog 8 kilometrov). Več zaradi njegove teže – kakor je pripomnil – ni priporočljivo. Ob poznih popoldnevih in večerih sledijo še treningi juda v prostorih bistriškega kluba Impol, kjer vadi pod vodstvom trenerjev Franca Špesa in Gregorja Broda, ki je sicer tudi selektor naše moške judoistične reprezentance. Ob tem je Ceraj vnovič izpostavil svoj večni problem – pomanjkanje ustreznih partnerjev za »sparing«, s katerim se v Sloveniji, kjer lahko na prste ene roke preštejemo kakovostne judoiste v težki kategoriji, sooča že vrsto let.

»Za silo si pomagam s klubskimi kolegi Vitom Dragičem, Nejcem Kučanom in Dinom Prepeličem, vendar pa to ni dovolj za vrhunski judo. Zato poskušam čim bolje izkoristiti mednarodne pripravi v tujini, največkrat pa se odpravim v Srbijo, kjer imajo nekaj močnih fantov,« je omenil in dodal, da Dragič in Prepelič sicer precej obetata, bosta pa morala preliti še ogromno znoja, če se bosta želela približati njegovim uspehom. Med Matjaževimi doslej največjimi so naslov sredozemskega prvaka iz Mersina '13 ter štiri nehvaležna peta mesta z evropskih prvenstev (Beograd '07, Čeljabinsk '12, Budimpešta '13 in Montpellier '14), na katerih ga je vsakič le ena samcata zmaga ločila od odličja.

»Moja velika želja je osvojiti kolajno na enem od največjih tekmovanj. Glede na to, da sem bil že štirikrat peti na evropskem prvenstvu, menim, da si jo tudi zaslužim. Vidim, da sem zraven, in globoko v sebi vem, da si jo lahko priborim,« je še poudaril diplomirani inženir strojništva, ki si po napornih treningih baterije spet napolni v krogu svoje družine: zaročenke Maje Guštin, sicer nekdanje državne reprezentanke v odbojki, ter otrok – 16-mesečne hčerkice Anastasije in trimesečnega sina Alekseja. »Ko pridem domov in vzamem v naročje otroka, v hipu pozabim, da sem utrujen ...«