Tiskane izdaje
Izola – Že po tradiciji se najboljši slovenski judoisti v začetku avgusta zberejo na mednarodnih pripravah na Obali, kjer pilijo formo za svetovno prvenstvo, ki bo konec meseca v Čeljabinsku. Na seznamu potnikov je bil še do včeraj tudi Aljaž Sedej, ki pa se je na torkovem treningu tako nesrečno poškodoval, da bo moral izpustiti tekmovanje v Rusiji.
»V zadnjem času res nimam sreče. Očitno nisem rojen pod srečno zvezdo,« je bil vidno potrt 26-letni Ljubljančan, potem ko si je poškodoval isto koleno, v katerem so mu decembra lani opravili rekonstrukcijo križne vezi. Komaj dobro je torej okreval, že bo moral znova pod nož.
Do poškodbe je prišlo med torkovim »sparingom«. »Boril sem se z Avstrijcem Nickom Hassmannom, ki sicer tekmuje v kategoriji nižje od mene (do 73 kilogramov), ko sva nesrečno 'zapela' z nogama in je v mojem desnem kolenu nekaj počilo. V istem hipu mi je bilo jasno, da z njim ni več vse v najlepšem redu,« je Sedej razkril, kako je staknil poškodbo.
Da še zdaleč ni nedolžna, se je prepričal takoj zatem, ko ni mogel več stopiti na nogo. »V kolenu se je hitro nabrala voda, zaradi česar je močno oteklo. Dan po nesrečnem dogodku ga nisem mogel več pokrčiti niti iztegniti. Ko sem vse skupaj opisoval zdravnikom, so se strinjali, da je prišlo vsaj do poškodbe meniskusa, če ne tudi križne vezi, več pa bo znano po magnetni resonanci,« je pojasnil judoist Bežigrada in se naglas vprašal, kaj bi šele bilo, če si pred treningom ne bi noge dobro obvezal, kolena pa zaščitil s posebnim ščitnikom.
Kakor koli že; Sedej, ki je slovenskemu moškemu judu z bronom v Tbilisiju '09 izbojeval prvo kolajno na evropskih prvenstvih po sušnih štiridesetih letih (po 3. mestu Stanka Topolčnika v Oostendeju '69), upa, da je poškodovan »zgolj« meniskus. »V tem primeru bi bil nazaj ena, dva, tri,« so iz njega govorile izkušnje, ki jih ima s poškodbami. Zaradi njih bo izpustil že tretji zaporedni veliki turnir po lanskem SP v Riu de Janeiru in aprilskem EP v Montpellieru.
Ker je od njegovega zadnjega tekmovanja, sredozemskih iger junija lani v Mersinu, kjer se je izkazal s srebrno kolajno, minilo že skoraj štirinajst mesecev, je letošnji vrhunec v Čeljabinsku res nestrpno pričakoval. Toliko bolj, ker je bil po daljšem času spet dobro pripravljen. »Bil sem v formi in na odlični poti. Zares sem imel dober občutek, prvič takšnega, da bi lahko tudi na svetovnem prvenstvu posegel po odmevni uvrstitvi,« je razmišljal študent drugega letnika Fakultete za varnostne vede v Ljubljani, tako pa je sklepal na podlagi zadnjih treningov.
»Poljaka Lukasza Blacha, ki si je na nedavnem turnirju za veliko nagrado v Mongoliji izbojeval tretje mesto, pri čemer je premagal vrhunske judoiste, tudi bronastega z olimpijskih iger v Londonu, Kanadčana Antoina Valoisa Fortierja, sem po blazinah metal kot kakšnega kadeta,« je razložil, od kod je do nesrečnega trenutka črpal samozavest. Ob tem kaže pripisati, da je zadnja dva meseca vadil pod vodstvom Mirka Šindiča in ne več Gregorja Broda, tako pa so se odločili odgovorni v bežigrajskem klubu.
Na vprašanje, kaj bi za njegovo kariero pomenila hujša poškodba kolena, je odvrnil, da bi moral najprej o vsem dobro premisliti. »Če bi bila spet strgana križna vez, bi potreboval leto dni, preden bi se vrnil v tekmovalni ritem, s tem pa bi se moje možnosti za izpolnitev mednarodne norme za nastop na OI v Riu '16 močno zmanjšale,« je dejal Sedej in priznal, da bi bilo v tem primeru nadaljevanje njegove športne poti pod vprašajem.
»Na eni strani se prepričujem, da sem še premlad, da bi končal kariero, ker še nisem pokazal vsega, kar znam, na drugi pa se sprašujem, ali mi hoče morda telo na takšen način nekaj povedati. Da sem morda rojen za to, da postanem trener? Kdo ve, pustimo času čas ...«
