Pri 87 letih ugotovil, da je deset kilometrov povsem dovolj

Stari in mladi, hitri in počasni, suhi in debeli, Slovenci in tujci, predvsem pa vsi uspešni. Že res, da je bil kakšen tekač s svojim časom tudi razočaran, koga drugega mučijo žulji in trganje v mišicah, toda na prireditvi, ki z dobro voljo omreži tako veliko ljudi, ne more biti poražencev. Malce je vsem skupaj nagajal zgolj veter.

Ne dolgo tega je bila Ljubljana podobno polna, nasmejana in dobre volje. Konec septembra so Kongresni trg zasedli navijači zlate slovenske košarkarske reprezentance, tokrat so ves konec tedna prevladovali tekaški navdušenci. Šport očitno najbolje povezuje Slovenijo, najbolj domiselni tekači pa so imeli na sebi kar košarkarske drese slovenske izbrane vrste.

Muke nepripravljenih

Kot mravljice so se maratonci zgrinjali navsezgodaj proti središču mesta. Imeli so hiter korak, da ne bi zamudili na štart, prav tako so bili prepoznavni zaradi zelenih torb z opremo, ki so jih v preteklih dneh dobili od organizatorjev. Vrhunski tekači so z resnim izrazom krenili po najhitrejši čas, bolj v ozadju pa so se našli ljudje, ki so tekli z nasmeškom, mahali naokoli in tleskali z dlanjo z gledalci v prvih vrstah. Seveda niso manjkali niti tekmovalci, ki so se fotografirali z osebnim telefonom, da so lahko potem oplemenitili svoj profil na socialnih omrežjih.

Kdor ima v svoji družbi vsaj kakšnega udeleženca maratona, potem ve, kako dolgo je že razmišljal o tej nedelji. Četudi se ni pretirano pripravljal s tekaškimi pripravami, je marsikaj preučil v svoji glavi. Tisti z malce slabšo pripravljenostjo so uteho iskali v tem, da prve kilometre zaradi velike gneče skoraj prehodiš, nato pa te do cilja ponese dobro vzdušje ob progi. A vendar je marsikdo ugotovil, da brez ustrezne tekaške pripravljenosti ni ravno prijetno biti bitke z 21 kilometri, kaj šele s kraljevsko razdaljo na 42 kilometrov, nekateri pa so od izmučenosti predčasno potrebovali zdravniško pomoč že na deset kilometrski razdalji.

Brez težav je najkrajšo razdaljo pretekel Adolf Križnar. Pri 87 letih je bil najstarejši udeleženec letošnjega maratona, že nekaj minut po prihodu v cilj pa je bil povsem vedrega obraza. »Počutim se odlično, prav nič nisem utrujen. Progo sem pretekel brez težav, saj skoraj vsak dan pretečem tri ali štiri kilometre, zato sem v dobri formi,« je brez zadihanosti povedal gospod iz Žirov. »Bil sem na vseh dosedanjih ljubljanskih maratonih. Do letos sem vedno tekel na 21 kilometrov, a tokrat sem ugotovil, da je za moja leta dovolj deset kilometrov,« je še pristavil Adolf Križnar, medtem ko je zraven stala žena in njegova največja navijačica, s katero sta poročena preko 60 let.

Eritrejci navijali za Etiopijce

Ponovno so prevladovali lahkotni tekači iz srednje in vzhodne Afrike. Tokrat so imeli podporo ob progi celo etiopski tekmovalci in edini eritrejski maratonec (z norveškim potnim listom), saj je v Sloveniji vse številčnejša skupina beguncev iz Eritreje, a mnogi med njimi so večji del življenja preživeli v Etiopiji, zato so kljub vojaškim spopadom navezani na obe državi.

Da bo v Ljubljani maraton, so vedeli že nekaj dni, skoraj vsi so tudi sami navdušeni tekači. Tegobe in stiske med čakanjem na zaključek pravnih postopkov blažijo prav s tekom, njihova priljubljena steza pa je proga okoli igrišča Tabor v središču Ljubljane. »Včasih grem teči takoj po službi, ki jo imam v centru mesta. Resda sem potem še bolj utrujen, a se dobro počutim,« je z nasmeškom do obeh ušes povedal 23-letni Fithawi iz Eritreje, potem ko je začetek maraton spremljal v Šiški, zaključek pa z rojaki na Kongresnem trgu.

Ljubljanski maraton je tako množična prireditev prav zaradi navijačev. Ne samo Eritrejci, tekače so spodbujali še številni tujci, saj je bilo med množico kar nekaj evropskih zastav (grška, hrvaška, ukrajinska, španska …). Kljub temu so prevladovali slovenski gledalci. Nekateri so prišli spodbujati svoje bližnje, spet drugi so stopili na pločnik pred svojo hišo ali blokom, tretjim pa je preprosto všeč celotno vzdušje. Ob progi je bilo nekaj avtomobilov, ki so maratonce spodbujali s hupanjem, od osme ure zjutraj sta bila daleč naokoli glasna uradna napovedovalca.

Kakšen mimoidoči je resda vihal nos zaradi gneče in zaprtih cest, vendar kroničnih nergačev v nobenem primeru ne bo nikoli zmanjkalo. Verjetno se bo že prihodnji teden spet kdo pritoževal, kako je v Ljubljani živ dolgčas, ker se nič ne dogaja.