Tiskane izdaje
Ljubljana – Po skoraj natanko pol leta, odkar ga je nesrečen zasuk rame na progi v Londonu izločil s tekmovališč, se je Peter Kauzer, najuspešnejši slovenski kajakaš, vrnil v poln trenažni proces. Dolg prisilni premor ga je prisilil, da se je vrnil h koreninam, sam pravi, da je začel domala pri slalomski abecedi, a zdaj tudi konec kariere po OI 2016 ni več tako samoumeven.
»Letos sem bil na več tekmah, a kot gledalec, in spoznaval povsem drugo plat. Videl sem, kaj počnejo tekmeci in tudi, kaj sem sam delal narobe. V resnici na poškodbo, ki mi je odnesla celo sezono, zdaj gledam kot na nekaj, kar se je moralo zgoditi in to ob pravem času,« pravi nekdanji dvakratni svetovni prvak (2009, 2011), tudi evropski, ki je zadnja leta pogosto ugotavljal, da je morda preveč zasičen. Zdaj je o tem prepričan. »Ko se vrneš k osnovam in sam sem bil v to prisiljen, saj so bile mišice po polovici leta mlahave in sem izgubil večino moči, ugotoviš, kako dobro dene, ko tako dolgo ne počneš nič. Zdaj sem poln želje in motivacije,« pravi, da včasih stvari, ki se dogajajo okoli tebe, preprosto ne vidiš, ko si del njih. Tako je bilo tudi z njegovim slalomskim življenjem, v desetletju vzpona na svetovni vrh se je vse vrtelo okoli veslanja, včasih preveč.
»Moja odlika je odličen občutek za vodo, v slalomu je to zelo pomembno, a v zadnjih letih sem se v tveganih situacijah pogosto raje naslonil na moč. Zdaj, ko je izginila, sem spet odkril tisto drugo stran sebe, ki me je krasila,« pravi Hrastničan. Resda je izgubil eno tekmovalno leto, kar se mu v dolgi karieri še nikoli ni zgodilo, pravi celo, da šele zdaj vidi, da v resnici ni bil nikoli resno poškodovan. A četudi je moral zdaj svojo pripravljenost začeti graditi z dna, je prepričan, da se lahko vrne tja, kjer je že bil: na svetovni vrh. »Nikoli se ne bi pehal za nečim nižjim od tistega, kar sem že dosegel. Če bi dvomil o svojih zmožnostih, se ne bi več podal na to pot, končal bi kariero. V resnici je morda prav letošnja poškodba preprečila, da bi se upokojil tedaj, ko sem se nameraval, po EP v Tacnu 2017,« priznava, da zdaj celo razmišlja o podaljšanju do leta 2020. Nehote se je to bržkone v njem kuhalo že spomladi, saj bi se ob poškodbi rame lahko odločil zgolj za artroskopijo, a se je podal skozi bolj boleč in zahtevnejši operativni poseg. Okrevanje je bilo zato daljše, a je zato prepričan, da mu rama v prihodnjih letih ne bo več delala težav.
Gre seveda za zametke njegovih ciljev, saj je v tem času še prezgodaj govoriti, kako se bo razpletala njegova športna pot in kakšna bo vrnitev. V teh dneh je še negotov, kam ta čas sploh sodi v svetovni eliti, s cilji za leto 2015 se zato preveč ne obremenjuje niti z načrtovanjem svojega programa predaleč v naslednjo sezono. Jasno pa je, da bo vrhunec SP v Londonu, ki bo že prvo in glavno kvalifikacijsko sito za olimpijski Rio de Janeiro, a ker ima za seboj šele mesec resnih priprav, želi najprej spoznati, kako se bo naslednje tedne odzivalo njegovo telo, preden si bo začrtal smernice za leto 2015. Prve tekme v pomladnem obdobju namerava izkoristiti predvsem za vračanje starih občutkov. »Po novem letu grem na prve reprezentančne priprave, in to v teku na smučeh na Pokljuko, potem pa februarja v Al Ain. Sprva sem razmišljal, da bi šel v ZAE prej, a nočem prehitevati dogodkov niti prehitro preveč obremenjevati rame,« razkriva novo plat sebe, saj je šel v zadnjih letih že (pre)pogosto prek sebe, sam sicer pravi, da se je to dogajalo predvsem na tekmah in da te napake ne želi več ponoviti.
