Trstenjakovo tudi Putin pustil povsem ravnodušno

Kazan – V dvorani Tatneft, v kateri se te dni merijo najboljši judoisti v Evropi, so bili zaradi včerajšnjega prihoda Vladimirja Putina že od navsezgodaj na trnih vsi (gledalci, novinarji, policisti in varnostniki), zato pa je obisk ruskega predsednika pustil povsem ravnodušno Tino Trstenjak. Tako je vsaj dajala vtis med »sprehodom« do zlate kolajne v kategoriji do 63 kg, ki jo je z bronom oplemenitil Rok Drakšič (do 73 kg).

Trstenjakova, ki je bila kot prva nosilka v uvodnem krogu prosta, je v predtekmovanju prepričljivo opravila z Madžarko Francisko Szabo (10:0) in Nizozemko Juul Franssen (7:0), prav veliko sivih las pa slovenski šampionki, kakor jo je predstavil tudi tukajšnji napovedovalec, v polfinalu ni povzročila niti v Kamerunu rojena Italijanka Edwige Gwend (7:0). V zaključnem obračunu se je 25-letni Celjanki zoperstavila Avstrijka Kathrin Unterwurzacher, ki pa ni imela pravih možnosti, da bi presenetila varovanko Marjana Fabjana. Judoistka kluba Z'dežele Sankaku je minuto pred iztekom časa potrdila premoč s končnim prijemom (10:0). Takoj po zmagoslavju so ji ruski prireditelji zaigrali Avsenikovo uspešnico Na Golici, malo zatem pa je v dvorani odmevala še Zdravljica.

»Vesela sem, da mi je uspelo, čeprav to ni bil moj glavni letošnji cilj. To je lepa popotnica za naprej, ne smem pa zaspati na tej lovoriki. Ne gre pozabiti, da sta s Francozinjo Clarisse Agbegnenou in Nemko Martyno Trajdos manjkali druga in tretja judoistka s svetovne lestvice« je opozorila Trstenjakova, potem ko je osvojila četrto kolajno na EP po bronasti v Budimpešti '13 ter srebrnih v Montpellieru '14 in Bakuju '15. Kot je dodala, vse tekmice dobro pozna, poleg tega jo je trener Fabjan uspešno vodil skozi dvoboje. Na vprašanje, ali je bila pred finalom pod pritiskom, je zanikala. »Ker se nismo posebej pripravljali za to tekmo, ki je 'le' vmesna postaja proti OI v Riu, se nisem z ničemer obremenjevala, sem se pa kot vselej spet potrudila po svojih najboljših močeh,« je poudarila četrta slovenska evropska prvakinja po Raši Sraka Vukovič (2003), Urški Žolnir (2009), Luciji Polavder (2010) in Drakšiču (2013).

Da bi bila včeraj zares kdaj ogrožena, se ni spomnila, še najbolj nevarna ji je bila precej višja Unterwurzacherjeva. »Ker je zelo napadalna, bi se lahko vse skupaj tudi hitro obrnilo,« je pojasnila Trstenjakova in zaupala prve Fabjanove besede: »Gremo naprej!« Ker v celem dnevu ni pojedla ničesar pametnega, se je že veselila poštene večerje (najraje ima puranov zrezek na žaru z rižem), pred tem pa je morala na dopinško kontrolo.

Drakšič: Na blazinah ni milosti

Tinin podvig je dopolnil Drakšič, ki si je izbojeval peto zaporedno in skupno šesto kolajno na EP, potem ko je v zgodovinskem slovenskem malem finalu lahke kategorije po hudem boju šele v zadnjih izdihljajih dokončno strl odpor senzacijo včerajšnjega dneva, mladinca Martina Hojaka (10:0). »Verjamem, da so doma uživali med najino borbo, zame pa je bila nadvse stresna. Vedno si želiš biti najboljši na vasi, v mestu in državi, zato sva se želela oba posebej dokazati. Veliko trenirava skupaj, se spoštujeva, na blazini pa ni milosti,« je razkril 29-letni Grižan in se strinjal z oceno, da so na njegovo stran jeziček na tehtnici nagnile izkušnje.

Pred tem je Drakšič premagal Portugalca Nuna Saraivo (10:0), Črnogorca Nikolo Gušića (10:0), Nizozemca Sama Vana T Westendeja (10:0), krajšo pa je po sila izenačenem obračunu zaradi ene samcate kazni potegnil le proti Azerbajdžancu Rustamu Orujovu, drugouvrščenemu z lestvice svetovne zveze (IJF). »Bilo je zelo napeto, vseskozi pa sem mislil, da sva izenačena, ker nisem opazil, da so Rustamu razveljavili kazen. Zato sem le čakal na konec in bil toliko bolj začuden, ko ga je sodnik razglasil za zmagovalca. Tega niti Urška Žolnir ni videla, da bi me opozorila,« je obžaloval judoist kluba Z'dežele Sankaku, toliko bolj, ker se je počutil še zelo močnega tudi za podaljšek, ki ga potem ni bilo.

Vse pohvale si zasluži tudi Hojak, ki se je senzacionalno prebil do polfinala, potem ko je najprej utišal dvorano z zmago nad domačim matadorjem Valijem Kurževom (5:0), nato snel skalp izraelskemu branilcu lovorike Sagiju Mukiju (5:0) in v četrtfinalu ugnal še izkušenejšega Nemca Igorja Wandtkeja (7:0). V polfinalu je komaj 18-letni up Bežigrada po dostojnem odporu izgubil proti olimpijskemu prvaku (do 66 kg) iz Londona '12, Gruzincu Laši Šavdatuašviliju (0:7), naslednji poraz pa mu je – kot že omenjeno – prizadejal Drakšič, ki je preprečil, da bi se Hojak že ob ognjenem krstu ovenčal s kolajno.

»Imel sem dovolj energije, a Rok se je dobro pripravil name. To sem čutil, saj sem mu med prejšnjimi dvoboji prišel veliko bližje. Tokrat je zasluženo zmagal,« je Drakšiču športno čestital obetavni Ljubljančan, ki s petim mestom v mešani coni (še) ni bil zadovoljen in ga – če bi mu ga kdo ponudil pred odhodom v Kazan – tudi ne bi sprejel.