Tiskane izdaje
Ljubljana – Kot ponavadi ob slovesu od zime v plavalnih krogih misli že usmerjajo k poletju in tekmovalnemu vrhu, ki bo tokrat evropsko prvenstvo v Berlinu. Tam bo seveda tudi Dimitrij Mancevič, vrsto let trener v Sloveniji, zdaj še v Turčiji, a v novi sezoni predvidoma glavni trener beloruske reprezentance.
V dneh odštevanja do nove poletne sezone vas je doletela čast, da ste dobili vabilo v Belorusijo, ki v nekaterih športnih panogah, tako tudi plavanju, slovi po zelo sistematičnem in ambicioznem delu. Obenem gre za vašo domovino, a kako gledate na ta novi izziv, potem ko ste dobri dve desetletji delali drugod, največ pa pri nas?
Prav ste povedali, to je zares izziv. A očitno v vrhunskem športu ni naključij. Še ko sem delal v Sloveniji, sem nenehno ohranjal stik z mednarodno sceno, sodeloval s številnimi trenerji in plavalci na tujem, tako pa tudi z vodilnimi beloruskimi reprezentanti, med katerimi seveda izstopa Aleksandra Herasimenja. V svojih disciplinah sodi v najožji svetovni vrh. Pomagal sem ji pri programu priprav tako kot tudi nekaterim njenim rojakom, prav omenjeni plavalki pripadajo izjemne zasluge, da so me zdaj povabili k odgovorni vlogi glavnega trenerja v Belorusiji.
Na spletni strani športnega časnika Presbol iz Minska smo prebrali, da je vodstvo plavalne zveze izbiralo med kar 17 kandidati, na koncu se je odločilo za vas. Nam lahko kaj poveste o vaših tekmecih pri tem izboru?
Belorusi so iskali glavnega trenerja na tujem. Nekatere seveda na območju nekdanje sovjetske federacije, toda kandidate so imeli tudi na Nizozemskem, Norveškem, v Španiji, Italiji. A očitno je bilo res pomembno moje dobro sodelovanje z njihovimi vodilnimi plavalci, nenazadnje sem bil mentor pri diplomski nalogi na fakulteti sedanji trenerki Aleksandri Herasimenja.
A obenem so v omenjenem časniku zapisali, da bi se lahko zapletlo glede vašega prihoda pri denarju, saj ohranjate v tujini višjo ceno, kot so jo bili pri beloruski reprezentanci vajeni doslej.
Pri prvem pogovoru sem jim takoj povedal, da glede denarja nimam nobenih visokih zahtev. Gre preprosto za običajno plačilo. Želim pa si zagotovilo vrhunskih razmer za delo, torej navzočnost kondicijskega trenerja, fizioterapevta, pogosta testiranja, sodelovanje s strokovnjaki z različnih področij. Pri prvem omenjenem si želim še naprej delati z res kakovostnim slovenskim trenerjem Miho Robnikom, s katerim sva doslej skupaj delala tudi pri turški reprezentanci. Sploh pa je že dolgo znano, da vrhunski šport danes zahteva sodoben pristop na vseh ravneh. Vem, da se v slovenskem plavanju zatika z denarjem, a prav vesel sem bil, ko so na zadnjih višinskih pripravah na Sierri Nevadi slovenski reprezentanti občutili podporo tudi drugih strokovnjakov. To je dodana vrednost in obenem pomoč za trenerje. Bral sem tudi nazadnje pri vas pogovor z Urošem Velepcem, glavnim trenerjem slovenskih biatloncev. Navdušilo me je njegovo ambiciozno razmišljanje o kakovostnem servisu, povišanju proračuna za pripravo smuči, sodelovanju z zdravniki.
A očitno zdaj zapuščate Turčijo. Kako je s pogodbo, so vas delodajalci prepričevali, da bi ostali tam?
Seveda imam svoj odpovedni rok, ne morem se takoj jutri preseliti v Minsk. Vodijo me novi cilji, težje pa bi bilo, če bi takšno ponudbo dobil denimo eno leto prej. V Turčiji so relativno hitro začeli uveljavljati novi sistem dela, ki sem jim ga predlagal s kolegi, seveda bomo tudi v primeru moje selitve k beloruski vrsti še naprej sodelovali. Nenazadnje smo se v Turčiji pogosto pripravljali skupaj s plavalci iz Slovenije, Belorusije, Estonije, Kazahstana.
Torej vas lahko na avgustovskem EP v Berlinu pričakujemo ob bazenu v opravi beloruske izbrane vrste?
To si seveda zdaj močno želim. Maja si bom natančno ogledal državno prvenstvo Belorusije. Čeprav poznam precej plavalcev, je zame še veliko ugank. Nato pa bom odpeljal reprezentančne kandidate 1. junija na priprave, za začetek v Slovenijo. Ni bilo težko uganiti, kajne? Sicer pa bomo sodelovali s trenerji od vsepovsod. Za nadarjene posameznike se res kaže potruditi. Mar ni to potrdil slovenski šport z imenitnimi dosežki na OI v Sočiju? Veste, niti Slovenija niti Belorusija nimata takšne baze kot velike dežele, ZDA ali Avstralija, zato se je treba skrbno lotiti dela s slehernim obetavnim plavalcem.
Vi ste dolgo delali s Petrom Mankočem. Kako je zdaj z njim, se je znašel v svoji novi vlogi v Ankari?
Zelo resno se je lotil novega izziva, uvaja sistem dela in testiranj, kot ga doslej v Turčiji niso poznali. Vodilnim je glede na vse analize predstavil realno stanje in razgrnil možnosti uspeha v prihodnosti. Želim si, da bi bil tudi ob bazenu tako uspešen, kot je bil v vodi.
