Šport tudi poligon boja za rasne pravice

Martin Luther King, Malcolm X, Mohamed Ali. Trije velikani temnopolte rase. Zadnji tudi največji boksar vseh časov, ki je v ringu lebdel kot metulj, pičil pa kot čebela. Seveda je potrebno povedati resnico. Rasizem na svetu obstaja, temu dejstvu ne gre oporekati. Sožitje je ena temeljnih življenjskih prvin, brez različnosti rasne, miselne in verske vsebine pa bi bilo življenje povsem uniformirano v prenatrpanih mestnih betonskih džunglah. Zato spoštovanje borcem za človekove in rasne pravice, tudi pred kratkim umrlemu Mohamedu Aliju.

No, ta se je rodil kot Cassius Marcellus Clay, ti imeni in priimek je kasneje označil za suženjski. Leta 1964 se je, po pridružitvi organizaciji Nacija islama, preimenoval v Mohameda Alija, enajst let pozneje je prevzel sunitsko islamsko vero. Ali je leta 1966 zaradi veroizpovedi zavrnil vpoklic v vojsko in odhod v vietnamsko vojno, zato so mu odvzeli naslov svetovnega boksarskega prvaka v težki kategoriji, znašel pa se je tudi na sodišču. Zaporne kazni mu niso naprtili, a izgubil je dobra tri leta kariere, od 25. do skoraj 29. leta starosti, torej športno najboljša, dokler vrhovno sodišče ni ugodilo njegovi pritožbi.

Mohamed Ali je bil, tako kot v ringu, pravi borec za pravice temnopoltega prebivalstva, torej afriških Američanov, potomcev sužnjev, ki so jih beli kolonizatorji s črne celine pripeljali na garaško delo po ameriški širjavi. Pridigal je o ponosu in pravičnosti, Malcolm X je bil v začetkih celo Alijev duhovni in politični mentor. »Sem Amerika. Tisti del, ki ga vi belci nočete priznati. Črn, samozavesten, izzivalen. To je moje ime, ne vaše, moja vera, ne vaša, moji cilji, moji lastni, navadite se name,« so bile Alijeve besede. Belci in celo nekateri temnopolti pa so imeli nacijo islama za črne separatiste, ki se nagibajo k nasilju. »Moji sovražniki so belci, ne vietkongovci v Vietnamu. Integracija je napačna. Ne želimo živeti z belim človekom, to je vse,« je še agresivno besedil boksarski šampion. Pred dobrega pol leta, torej tik pred smrtjo, pa je denimo izjavil: »Pravi muslimani vedo, da neusmiljeno nasilje takoimenovanih islamskih džihadistov ne sovpada s pravimi načeli naše vere.«

Tiranske ZDA

No, temnopolti športniki se niso zadrževali kazati svojega besa nad rasnim razlikovanjem v ZDA. Na olimpijskih igrah leta 1968 v Ciudad de Mexicu sta se zlati in bronasti v teku na 200 m Tommie Smith in John Carlos med igranjem ameriške himne po podelitvi odličij na zmagovalnih stopničkah odzvala tako, da sta iztegnila roki v stisnjeno pest v črni rokavici. Tudi v ligi NBA se temnopolti niso predali pod pritiskom nacionalnih ameriških čustev. Chris Wayne Jackson se je po sprejetju islamske vere preimenoval v Mahmuda Abdul-Raufa. Košarkar je v najmočnejši ligi na svetu nastopal za Denver Nuggets, Sacramento Kings in Vancouver Grizzlies, znan pa je postal predvsem po tem, ko pred tekmami ob igranju himne ZDA ni želel vstati. Trdil je namreč, da je državna zastava simbol zatiranja in da imajo ZDA dolgo zgodovino tiranije. Izražanje spoštovanja s stanjem ob himni se ne sklada z njegovim islamskim prepričanjem. Vodstvo lige NBA ga je zaradi tega marca leta 1996 kaznovalo z eno tekmo prepovedi igranja. Pozneje so sprejeli kompromis, med himno bi namreč le stal, a lahko zaprl oči in obraz usmeril v tla. Abdul-Rauf je med tem časom običajno recitiral molitve iz Korana.

Še en NBA-košarkar zaradi muslimanskega razloga ni želel vstati in izraziti spoštovanje ob igranju himne ZDA. Novembra leta 2014 je igralec Cleveland Cavaliersov Dion Waiters menil, da njegovo religiozno prepričanje zahteva nespoštovanje Združenih držav. »Vse to je zaradi verskih razlogov, zato sem med himno ostal v slačilnici,« je kasneje pripomnil Waiters. No, če smo že govorili o sožitju ras, bi lahko tukaj imeli svoj komentar. A kot kaže svetovna praksa, je sožitje in medversko spoštovanje med verniki denimo krščanske in muslimanske vere zdaj zelo oteženo, vse zaradi medijske propagande ter agresivne vojaške in gospodarske politike.

Spravni Mandela

Za omeniti je tudi avstralsko atletinjo Cathy Freeman. Ta si je na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju pritekla zlato na 400 metrov, po zmagi pa naredila zmagoviti krog z avstralsko in aboriginsko zastavo. Freemanova je namreč pripadnica avstralskega domorodnega ljudstva. To je storila kljub dejstvu, da so neuradne zastave na OI prepovedane. Aboriginska zastava je sicer v Avstraliji službeno priznana, a je Mednarodni olimpijski komite ne priznava, saj ni nacionalna zastava. No, nihče tudi ne bo pozabil, ko je legendarni Nelson Mandela, dolgoletna žrtev in zaprt s strani bele manjšine v Republiki Južni Afriki, leta 1995 po finalni tekmi svetovnega prvenstva v ragbiju v Johannesburgu med gostitelji in Novo Zelandijo zmagoviti pokal južnoafriškemu kapetanu Françoisu Pienaarju podal v dresu južnoafriške ragbijske reprezentance. Ta je bila, zaradi le belopoltih igralcev, namreč osovražena s strani temnopolte večine. Saj smo že zapisali, sožitje.