Stoletna Armstrongova »resnica« o goljufijah na dirki po Franciji

Če kdo ve, kako je z dopingom v športu, potem je to zagotovo Lance Armstrong, sedemkratni nesojeni zmagovalec Toura. V vsej karieri niti enkrat uradno ni bil pozitiven, pokleknil pa je šele lani, ko so bili dokazi o sistemski dopinški goljufiji tako neposredni in prepričljivi, da je njegova »resnica« postala ena največjih laži v zgodovini športa.

Priznanje v televizijski oddaji Oprah Winfrey je bil šov padlega idola, v katerem ni povedal ničesar, kar ne bi že vedeli. Tudi v intervjuju za pariški Le Monde, ki je izšel le dan pred začetkom 100. Toura, je govoril o starih kolesarskih resnicah. Presenetil je s tem, da je spregovoril za časopis, ki ga je leta 1999 prvi obtožil dopinga, potem ko so razkrili, da so v njegovem urinu našli kortikosteroide, oziroma z novinarji, ki jih je nekoč ozmerjal z obupanci in jastrebi.

Da na Touru ni možno zmagati brez dopinga, oziroma »z vodo in kruhom«, kot je nekoč rekel Eddy Merckx, se govori že dobro stoletje – pravzaprav od leta 1903, ko so na prvi francoski »veliki pentlji« uživali alkohol in jemali eter ter druge učinkovine (med drugimi tudi koktaile strihnina, heroina, kofeina in kokaina), da so blažili bolečine v tekmi vzdržljivosti na kolesih.

Armstrong je pojasnil, da je o dopingiranem zmagovalcu govoril le v svojem času, ki je bil zavoljo odkritij in številnih priznanj zagotovo najbolj črno obdobje stoletne dirke. Podatki kažejo, da je bila manj kot tretjina udeležencev čista, pet od osmih zmagovalcev pa dopingiranih. Prek tviterja pa je dodal, da upa, da je danes vendarle možno stopiti na vrh zmagovalnega odra na Elizejskih poljanah tudi brez uživanja prepovedanih snovi ... No ja, tudi nekoč je bilo možno, če bi bili vsi čisti in pošteni. Žal pa sta bila slava in denar vselej tako mamljiva, da so najbolj brezobzirni posegali po sredstvih za boljšo učinkovitost. S svojimi dejanji so krog uporabnikov silovito širili, tako da je doping postal kultura delovanja ali pač »del posla«, kot poudarja Armstrong. O tem priča predvsem podatek, da so v zadnjih sedemnajstih letih – med letoma 2000 in 2012 – zaradi jemanja prepovedanih snovi kaznovali več kot 400 kolesarjev.

Odzivi na Armstrongov intervju, priznanje Jana Ullricha in zgodba iz leta 1998 očrnjenega francoskega junaka Laurenta Jalaberta kažejo na kolektivno sprenevedanje sistema. Že stoletje se vse na Touru vrti v začaranem krogu, ki ga skozi spektakel na dveh kolesih povezujejo denar oziroma zaslužek, sponzorji, organizatorji, menedžerji in kolesarji ter navsezadnje farmacevtska industrija in tudi mednarodna kolesarska zveza. Prav UCI in njena predsednika v obdobju največjih dopinških afer – Nizozemec Hein Verbruggen, ki je sicer še vedno častni predsednik svetovne organizacije, in Irec Pat McQuaid –, ki bi se morali najbolj boriti proti dopingu, obtožujejo, da sta ščitenju svojih položajev in zaslužku podredila vse, tudi toleranco do sistema, ki je pripeljala do dopinškega razmaha. Takrat so namreč vsi vedeli, da je doping del kolesarskega športa, a nihče ni o tem govoril. Armstrong, ki je prijateljeval z obema predsednikoma, meni, da se stvari ne bodo spremenile, dokler bo UCI v rokah McQuaida. Kolesarstvo je namreč že tako stigmatizirano in neverodostojno, da mu kredibilnost lahko vrnejo le novi ljudje. Vrhunec sprenevedanja je izjava UCI in McQuaida, da je žalostno, ker se je Armstrong oglasil ob 100. Touru oziroma, da s svojimi izjavami ne pomaga kolesarstvu. Ko je pred tremi leti trdil, da bo zanikal obtožbe, dokler bo živ, so mu očitali mafijski molk ... Zanimivo je, kako poskušajo nekateri velemožje svetovnega kolesarstva (od funkcionarjev do kolesarjev) relativizirati Armstrongovo razpredanje o dopingu. Če je kdo verodostojen za govorjenje o dopingu, je to mož, ki je priznal, da je bilo njegovih sedem zmag na Touru goljufija. Pa naj je še tako pikra in boleča, je vsaka njegova beseda o zlu v športu enako pomembna, kot je bila nekoč, ko je govoril o rumeni majici.

Z letos najboljšim na svetu in prvim favoritom za zmago na 100. Touru Chrisom Froomom se lahko strinjamo, da se je v zadnjih desetih letih vse spremenilo (zagotovo ne 100-odstotno), oziroma, da ni več takšno, kot je bilo v Armstrongovih časih. Še bolj pa držijo besede padlega idola, da on pač ni izumil dopinga, niti ga ne bo konec z njim. Jemanje prepovedanih stvari bo namreč vselej prisotno. To pa, žal, ni le realnost kolesarstva, ampak celotnega svetovnega športa. Zato velja prisluhniti zamisli o komisiji za »resnico in spravo«, s katerim bi za vselej obračunali z dopingom v letih, ko je bil nepogrešljiv del sistema, obenem pa tudi izkoreninili kodeks molka, s katerim so znotraj sistema učinkovito ščitili verigo nečednih poslov. Armstrong pravi, da je pripravljen spregovoriti pred komisijo, ker celotne zgodbe doslej še ni povedal. Moralno očiščenje pa samo po sebi ne bo rešitev, ker se je nečednosti nabralo za avgijev hlev. V kolesarstvu namreč ne govorimo več le o dopingu, ampak o dobro organiziranem kriminalu, v katerem so nepošteni delavci na kolesih le vrh ledene gore.