Telo takšnega ritma pač ne zmore več

Ljubljana – Sebastijan Škorc ni »kar nekdo« v slovenski odbojki. Starosta, ki je zadnje tri sezone nastopal v dvojni vlogi – kot trener in igralec – pri Lunosu Mariboru, je svojčas sodil celo med osem najboljših liberov na svetu. Danes, pri za športnika zavidljivih 40 letih, se je odločil, da bo mesto na parketu prepustil mlajšim, čeprav »nikoli ne reci nikoli«.

Ubijalski ritem tekem »sobota-sreda-sobota« je bil za njegovo telo enostavno prehud. »Neprofesionalnim ekipam je bilo težko vzdržati, igralci so ob takšnem ritmu skorajda pomrli. Na sestanku po koncu sezone je bil to tudi eden ključnih poudarkov, zato se je vodstvo ligaških tekmovanj odločilo, da se bo nova sezona začela že sredi septembra, končala pa dva tedna pozneje kot minula. Spored bo torej ohlapnejši, sredinih tekem – z izjemo pokalnih – domala ne bo več, zaradi česar bi si še utegnil premisliti in nadaljevati igralsko kariero. Čutim se še sposobnega za nastopanje v slovenskem prvoligaškem tekmovanju, še za kako leto ali dve bi mirno lahko podaljšal,« o prihodnosti še razmišlja Škorc.

Medtem ko je bila druga četrtfinalna tekma proti Salonitu njegova zadnja na klubski sceni (reprezentančni dres je slekel že nekoliko prej), bo igralsko kariero dostojno zapečatil z odmevno poslovilno tekmo. »Najbolje bi bilo v okviru tradicionalnega Skerbinjekovega memoriala, povabil pa bi nekdanje reprezentančne in klubske soigralce. Seveda pa je vprašanje, kako se bo z njimi mogoče časovno uskladiti,« razmišlja priljubljeni »Škoro«, ki je prvo uradno člansko tekmo v dresu Maribora odigral že daljnjega leta 1993 – v evropskem pokalu s Tirano. Odtlej je s tremi različnimi klubi (Paris Volley, ACH Volley, Budvanska rivijera) sodeloval v ligi prvakov, v majici z državnim grbom pa je bil na štirih EP.

Ves čas igralske kariere ni bil le odličen odbojkar, temveč tudi vrhunski motivator, kakršnih v sodobnem športu skorajda ne »delajo« več. Ni mu bilo težko, kot liberu, ki je nekakšna logična vez med igralci in trenerskim štabom, mu je bila ta vloga skorajda samoumevna. »Libero je dirigent obrambe in ima pregled nad celotno igro. Zaradi svojega statusa, menjava se namreč na parketu in ob njem, je nekakšna podaljšana roka trenerja na igrišču in zadolžen za komunikacijo s klopjo. Pri meni je bilo tako že v Parizu pod taktirko Mauricia Paesa in nato v ACH Volleyju pod Dragutinom Baltićem. Dovolj izkušenj sem si nabral, da mi je bil olajšan tudi prehod v trenerske vode,« poudarja Škorc.

Dostojnih naslednikov na mestu prostega igralca na domačih parketih ne manjka. »Kar nekaj je kakovostnih, izpostavil pa bi oba reprezentanta Miho Plota in Janija Kovačiča, ki sta lahko zgled mlajšim slovenskim liberom,« je prepričan dolgoletni reprezentant, ki se mu zdi, da je kakovost slovenske klubske odbojke v zadnjih letih nekoliko padla. »Kar je povezano s financami, vsi klubi namreč klestimo proračune, tako zvenečih tujih okrepitev kot nekoč si ne moremo več privoščiti, na ta račun že zelo zgodaj priložnost dobivajo rosno mladi fantje, kar je po eni strani tudi dobro.« Medtem ko je Škorčeva igralska kariera pri repu, pa trenersko šele dobro začenja. Ali jo bo tudi nadaljeval v Mariboru, bo jasno v prihodnjih nekaj tednih.