Tokić: Najprej DiCaprio in Clooney, potem jaz

Ko ti na nasprotni strani diktafona sedi najboljši slovenski namiznoteniški igralec in zastavonoša naše odprave na junijskih evropskih igrah v Bakuju Bojan Tokić, nikdar ne veš, kdaj misli resno, kdaj pa se šali. Tudi na svoj račun. Rojen v Jajcu je, 11 let star, z družino pribežal v Novo Gorico in se od tam preselil v Ljubljano, od koder ga je pot vodila v »edino pravo smer« – v Nemčijo. Z Balkana je pobral vse najboljše: neposrednost, vročekrvnost, posrečen smisel za humor. Zna nasmejati, zna tudi pičiti z besedami. (Skoraj) ničesar ne obžaluje.

Znani ste po temperamentu in vročekrvnosti. Ste že od nekdaj taki?

Ko sem bil mlajši, je temperament še bolj prihajal v ospredje. Zdaj sem bolj zrel in tudi bolj umirjen, vendar pa še zmeraj vse razbijem v garderobi, če izgubim.

Pa vam temperament za namiznoteniško mizico koristi ali škoduje?

Včasih, v mladih letih, sem si morda na kakšni tekmi tudi škodoval. Zdaj sem izkušen in tega ne počnem več.

Azijci so po naravi olikani in uglajeni, tudi namizni tenis je takšen. Ste imeli zaradi svoje vročekrvnosti kdaj težave s sodniki?

Evropejci smo bolj fer športniki od Azijcev. Na tekmi se znajo velikokrat narediti neumne in ukrasti kako točko. V namiznem tenisu velja pravilo, da se igralci med seboj dogovorimo, če sodnik ni videl dotika mreže ali roba mize. In on to spoštuje. Kitajci, čeprav so toliko boljši, se vedno naredijo francoze. Težav s sodniki res ni. Tu in tam se najde kakšen, ki se želi izpostavljati in misli, da je on najpomembnejši na tekmi. A so redki primeri, ko sodnik res išče težave. Pregovor pravi, da je najboljši sodnik tisti, ki se ga med tekmo ne opazi. Načeloma v 99 odstotkih primerov vse poteka super in ni nobenih težav, ker niti priložnosti zanje ni.

Pa se pogosto zapletete v komunikacijo s sodniki, jim tudi kdaj kaj sočnega zabrusite?

Res je malo razlogov, da bi prišlo do komunikacije s sodnikom. V tej sezoni mi je v bundesligi nek sodnik jemal točke, češ da je moj servis nepravilen. Vse to sem trpel celo tekmo in se osredotočal na igro. Po koncu sem šel do njega in mu razložil, da sem zelo živčen in ne vem, kaj točno se dogaja z mano, da pa mu bom v primeru, da mi bo v naslednji tekmi vzel samo še eno točko, vse zobe razbil z loparjem. Seveda so bili v naslednjem dvoboju čez pol ure vsi moji servisi pravilni.

Na kakšne načine »kurite« ta svoj temperament? Preklinjate, lomite loparčke, krilite z rokami?

Sploh po porazu znam biti res živčen, razkurjen in tedaj je bolje, da ni nikogar v bližini. Še posebej, kadar premagam samega sebe. Razbijem vse, kar je v garderobi – razen loparja. Na klubski naslov je tudi že kdaj prišel kak račun za uničen fen ali razbito ogledalo z gostujočih tekem. Spomnim se velenjske preizkušnje, ko sem zelo tesno izgubil s Tajvancem Chuanom in ni potem nihče upal stopiti v garderobo, ker so čudni zvoki prihajali od tam. Klopi so letele vsepovsod.

Morda vodite evidenco, koliko loparčkov ste polomili v zadnjih letih?

Namizni tenis ni tenis, da bi se loparji kar menjali ali lomili. Ko najdeš takega, ki ti ustreza, igraš z njim tudi več let. Ne lomim jih. Enega sem zlomil na lanskem EP v Lizboni, nanj sem bil čustveno navezan. Po dolgih letih igranja z njim ni bil več dober, a sem še kar nastopal z njim. Zato ni bilo druge, kot da sem ga zlomil. Bil je edini v celi karieri, ki ga je doletela takšna usoda!

Kako se je takšen balkanski temperament, seveda ni mišljeno negativno, znašel med tradicionalno hladnimi Nemci?

Odlično. Prav dopadlo se jim je, ko sem pred domačimi gledalci skočil na mizo in proslavljal kako pomembno zmago.

Zelo hitro govorite, kar pomeni, da jezik včasih prehiti misli. Vam je kdaj žal za to, kar ste rekli?

Je. Ena zadeva doslej je bila res neprijetna. Potem sem se opravičil in imamo še naprej v redu odnos.

Med intervjuji radi provocirate. Nalašč?

Res? Tega pa zares nisem vedel. Morda nisem bil pozoren. Ni mi vzor Mourinho in niti ne vem, koga bi sploh lahko provociral v intervjujih. Resda pa sem malo provokativne narave.

Se danes splača biti iskren in odkritosrčen? Ali je bolje biti malo diplomatski, da ne rečem hinavski?

Ah, seveda se splača biti odkritosrčen. Hinavščina je kratke sape.

Kot osnovnošolec ste iz Bosne pribežali v Slovenijo. Ste imeli kaj težav pri vključevanju v novo okolje?

Težav ni bilo. Star sem bil 11 let in prilagoditev res ni bila zahtevna.

Ste bili med vrstniki zaznamovani, ker ste bili prišlek?

Nikoli. V Sloveniji imam samo pozitivne izkušnje, bil sem res lepo sprejet, hvala vsem.

Kako vas je zaznamovala izkušnja vojne?

Težko je bilo. Kot majhen otrok sem videl res grozne stvari. Sreča je bila v tem, da je moja družina vse to lepo prenesla in se nam ni nič hudega zgodilo. Marsikdo ni imel te sreče.

Še eno menjavo okolja imate za sabo – iz Slovenije v Nemčijo. Je pustila kaj prask?

Ne. Vedel sem, zakaj odhajam. Pri 19 letih sem se odločil za namizni tenis in prava pot je vodila v Nemčijo. Takrat sem že prerastel slovenski prostor in izbire ni bilo. Bila je prava pot.

Nemško ste se hitro naučili ali ste znali že od prej?

V srednji šole sem se učil osnov, potem sem znanje samo nadgradil v praksi.

Ste sicer nadarjeni za jezike?

Nisem. To lahko potrdijo moje učiteljice v srednji šoli. Res sem se mučil. Bi jih pa rad srečal danes in jim dokazal, koliko se je en antitalent naučil, in bi, če bi se dalo, oceno popravil.

Glede na to, da je v namiznem tenisu prvi jezik kitajščina – kako denimo Ma Long komunicira z vami?

Ne komunicira. S Kitajci si pomahamo in to je to. Komunikacija poteka izključno prek njihovega znanega trenerja Shao Zhana, ki je v nekdanji Jugoslaviji branil barve Partizana. Edino on govori angleško. Ostali nič. Niti ne vem, zakaj bi z Ma Longom komuniciral. Človek me je izločil na treh svetovnih prvenstvih, ko sem igral najboljši namizni tenis. Uničil mi je kariero. Če ne bi bilo njega in Tima Bolla, bi bila moja kariera še dosti svetlejša.

Ste ob selitvi v Nemčijo res večkrat spali kar v klubskih prostorih?

Da, prespal sem v garderobi ali fitnesu. Imel sem sicer zakupljeno sobo v športnem centru v Düsseldorfu, kjer sem opravljal trenažni proces. A ko je prišla večja skupina gostov, so tržili tudi mojo sobo, mene pa enostavno premestili v fitnes ali garderobo. To so Nemci. Šteje izključno denar.

Imate zelo specifičen, posrečen smisel za humor. Po kom ste ga podedovali?

No, res je, da vse obračam na hec in da mi uspeva. Mislim, da je to balkanski talent. Če samo filme iz nekdanje Jugoslavije pogledate, so polni smešnih scen. Mislim, da smo rojeni za to.

Bi bili v namiznem tenisu boljši ali slabši, če bi bili levičar?

Na »kaj bi bilo, če bi bilo« je vselej težko odgovoriti. Morda boljši, morda slabši. Kar nekaj levičarjev je, ki imajo boljši občutek za žogico. A naj kar ostane tako, zadovoljen sem s tem, kar mi je dala desna roka.

Kaj vas loči od enega uspešnega Kitajca? Razen poševnih oči seveda ...

To, da imajo oni od življenja zgolj lopar in belo žogico. Jaz pa znam malo tudi uživati.

Imate pred tekmami kakšen poseben običaj, ste vraževerni?

Malo sem, pred pomembnimi tekmami obvezno oblečem rdeče spodnjice.

Ste discipliniran športnik? Hodite zgodaj spat?

Sem zelo predan svojemu športu. Ni povezano izključno s spanjem, temveč – generalno gledano – profesionalno vodim življenje.

Tudi pazite na prehrano? Je kaj, česar ne jeste?

Jem vse. Obožujem hrano. Resda pazim pred velikimi tekmovanji. Še posebej pa pazim zdaj, ko sem že malo v letih, pa se hitro pozna. So trenutki, ko se vedem skrajno profesionalno in sem res pozoren na to, kaj jem. Pripravim si zgolj solato, tunin zrezek in lososa, jem sadje ... A nikdar ne zdržim na dolgi rok. Potem pa spet začnem s telečjo pečenko, tiramisujem, čokoladnimi sufleji in mafini.

Kako se počutite v elegantni obleki, v suknjiču, srajci, kravati, hlačah in čevljih?

Rad se lepo oblečem. Pošteno povedano pa nimam priložnosti nositi takšne garderobe, zato ni v moji omari niti enega suknjiča ali elegantne obleke.

Potem ne hodite na družabne dogodke in različne sprejeme, ki jih je sicer verjetno veliko?

Jih sploh ni. Oziroma bolje rečeno: so, toda jaz nanje nisem vabljen. Kdo pa bi enega namiznoteniškega igralca nekam vabil?

Se odzivate na prošnje za sodelovanje na dobrodelnih prireditvah?

Vselej se bom odzival in bom z veseljem, če bom le lahko, kako pomagal. Zadnja priložnost je bila pred kratkim, ko so zbirali denar za otroke, ki nimajo dovolj sredstev za ukvarjanje s športom. Mislim pa, da je bila to tudi edina dobrodelna prireditev, na katero sem bil povabljen.

Smo Slovenci bolj pošten ali bolj delaven narod?

V vsakem narodu imaš eno in drugo, tudi v Sloveniji. Imaš poštene in delavne, imaš pa tudi one »napačne«.

Berete forume ali komentarje raznih »poznavalcev« pod članki na spletnih straneh? Vas kaj obremenjuje, kaj pišejo in si mislijo o vas?

Forumi so le na namiznoteniških portalih in seveda v Nemčiji. Pa mogoče pod kakšnih posnetkom na YouTubu. Ničesar od tega ne spremljam. Mislim pa, da se z mano niti ne ukvarjajo preveč.

Kakšno vlogo ima v vašem življenju oče?

Ogromno. Vsak dan sva na zvezi.

Koliko se z njim pogovarjata o namiznem tenisu?

Seveda se pogovarjava, saj je namizni tenis glavni del najinega življenja. On je profesionalni trener, jaz pa igralec. Toda dobro ve, da sem preveč svojeglav in težak, kar se namiznega tenisa tiče, da sem najpametnejši, da delam vse po svoje in ne maram, da mi kdo soli pamet. Zato vse odločitve prepušča meni.

Pa zasebno življenje: ste še v zvezi z Moniko Molnar?

Še.

Kdaj se nameravate ustaliti in si ustvariti družino?

Čakam, da moja idola Leonardo DiCaprio in George Clooney opravita, potem bom pa še jaz (smeh).

Kakšen očka boste?

Najboljši. Mali bo takoj odpotoval z mano na Kitajsko in treniral 12 ur dnevno, hehehe ...

Koliko dopusta si sploh lahko privoščite letno? Se boste imeli poleti čas odklopiti?

Dopust obožujem in ne mine poletje, da je ne bi kam mahnil. To je moj fetiš. Zadnje čase izkoriščam Američane in hodim igrat na turnirje in trenirat v Severno Ameriko. Letos bo malo Kalifornije in Floride.

Ste kaj računali, koliko kilometrov naredite mesečno ob vseh teh poteh s tekme na tekmo?

Jih ne računam jaz, ampak avto. Avto kilometre, letalo pa milje. Ogromno je tega. Komaj že čakam konec kariere, potem pa »štalca, kravca« in štirje otroci, pa da mi ni treba več nikamor.

Kako si najraje krajšate čas na letalu?

Stevardese osvajam (smeh). Seveda le, če so čedne. Šalim se ... Umiram na letalu. Tudi če je pot dvanajsturna, gledam skozi okno, ali je vse v redu z motorji, krili in ali je vreme OK. Umiram od strahu, če se trese.

Se spomnite svoje prve plače?

Ni bila plača, temveč štipendija pri NTK Olimpija.

Pa je možno z namiznim tenisom le preživeti ali tudi zaslužiti?

Namizni tenis je dobro plačan šport. Nekateri namiznoteniški igralci imajo pogodbe nogometašev.

Ste se v otroštvu navduševali še nad kakim drugim športom?

Obožujem nogomet.

Kaj bi počeli danes, če ne bi bili v namiznem tenisu?

Realno gledano bi najbrž delal v Mercatorju ali Intersparu, po sanjskem scenariju pa bi bil vrhunski kuhar.

Vam sploh ostane kaj prostega časa in kako ga preživite?

Prosti čas koristim za to, da vam in podobnim odgovarjam na cele plahte vprašanj (smeh).