Upaj na najboljše, a bodi pripravljen tudi na najslabše

Marija Šestak, v obdobju od leta 2005 do 2012 ena najboljših atletinj na svetu v troskoku, si je srčno želela nastopiti na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru. Pravi, da za svojo dušo, da bi se še enkrat, povsem neobremenjena z rezultatom, dotaknila svojih sanj, odličnosti življenja, ki obstaja samo v športu. A je po rojstvu hčere Tare pred tremi leti in v pričakovanju Ive (rok za rojstvo ima isti dan v septembru, kot je rodila Taro) tekmovalnost, ki je bila njena največja športna moč, usahnila.

Pravite, da se niste mogli več osredotočiti na troskok tako predano, kot ste to počeli v športni karieri.

Mislila sem, da bom lahko premagala to razdvojenost med vzgojo otroka oziroma hčera in vrhunskim športom na najvišji kakovostni ravni. Očitno se nisem bila več sposobna 100-odstotno posvetiti delu na dveh tirnicah, ki zahtevata celotnega človeka. Najbrž tudi zaradi tega, ker sem v atletiki dosegla veliko in mi je bila vzgoja otroka veliko večji izziv kot pa šport.

Veliko znanih športnih mamic je po rojstvu otrok dosegalo izjemne rezultate – od atletinj Fanny Blankers-Koen, Wilme Rudolph, Grete Weitz, Heike Drechsler in Paule Radcliffe do teniških igralk Margaret Court, Lindsey Devenport in Kim Clijsters ter plavalke Dare Torres. Vse so imele varuške, starše, babice in dedke, ki so skrbeli za otroke.

Idealno bi bilo seveda, če bi imela varuško, da bi se lahko troskoku posvečala tako, kot sem se pred rojstvom Tare. Vendar bi za pomoč potrebovala veliko denarja. Z Matijo ga nisva zaslužila toliko, da bi si lahko privoščila varuško. Prav tako v Ljubljani nimava babice, dedka, ki bi nama priskočila na pomoč. Prvo leto z dojenčkom je bilo zame stresno tudi zato, ker sem bila večinoma sama. Mož Matija je namreč atletski trener in je bil veliko odsoten od doma. Še zlasti ob sobotah in nedeljah. V tem času sem si privoščila teden dni brez Tare. Nekaj dni mi je prijalo, da sem se spočila. Potem pa sem vsak dan petkrat telefonirala mami v Kragujevac, kako je Tara, kaj počne, ali je jedla, kako spi itd. Skratka, nisem zdržala brez nje. Želja po materinstvu je pri meni močnejša od atletike.

Slovo je za športnika, ki je bil 25 let vpet v zelo izdelan in natančno načrtovan urnik oziroma slog življenja, zagotovo velika obremenitev. Kako ste se vi spopadli s koncem?

Najhujši so bili meseci in tedni, ko je ta odločitev zorela. Z mislijo, da je čas, ki ga preživim z otrokom, več vreden kot pa nastop na OI, sem se vsakič z veliko težavo odpravila na trening. Psihično je bilo zelo utrujajoče. Ko pa sem se dokončno odločila, da neham, je sledilo veliko olajšanje. Počutila sem se odlično.

Nastopili ste na treh olimpijskih igrah. Kako ste jih doživljali?

Na prve, v Sydney 2000, sem šla pri 21 letih zgolj zato, da se spoznam z vzdušjem, pomembnostjo tekmovanja in naredim temelje za prihodnost. S skoki okrog 13,80 m nisem imela nobenih možnosti za vidnejši uspeh. V Atenah 2004 me ni bilo zaradi poškodbe. V Pekingu 2008 sem se borila za kolajno. Pritisk je bil izjemen, stres pa tako hud, da sem se zjutraj pred finalom zjokala. V London 2012 sem prišla s 25. rezultatom, brez ambicij za kolajno. Zelo hvaležna sem psihiatru Klemenu Rebolju, da me je spravil do tega, da sem, navzlic travmam s poškodbo, šla na OI sproščena in prepričana, da se lahko uvrstim v finale, ki je bil v tistem času moj realen cilj. Nikoli, tudi v letih, ko sem razmišljala celo o svetovnem rekordu Inese Kravec (15,50 m, op. p.), se nisem spodbujala z nerealnimi pričakovanji. V Londonu so se mi vrnili centimetri, ki sem jih na nekaterih drugih tekmah izgubila. V finalu sem uživala. Z malo sreče bi se lahko uvrstila med osem.

Olimpijski finale v Pekingu bo bržkone ostala največja tekma vseh časov v troskoku. Sijajen skok čez sanjsko mejo petnajstih metrov vam, žal, ni prinesel kolajne, ki bi si jo zaslužili. Prehitele so vas Kamerunka Françoise Mbango Etone (15,39 m), Rusinja Tatjana Lebedjeva (15,32), Grkinja Hrisopiji Devetzi (15,23), Kubanka Yargelis Savigne (15,11) in Kazahstanka Olga Ripakova (15,05). V Ptičjem gnezdu ste bili razpeti med navdušenjem, da ste preskočili sanjsko mejo petnajstih metrov, in dejstvom, da ste bili šele šesti. Kakšen je danes pogled na 17. avgust 2008? Je bil to vaš vrhunec ali sta to pač kolajni, ki ste ju kasneje osvojili na dvoranskih SP in EP?

Preskočiti magično mejo na največjem tekmovanju je seveda izjemno doživetje. Na olimpijski nastop sem izjemno ponosna, ker je bila ta tekma vrhunec več rodov, letnikov od 1975 do 1980. Težko pa bi rekla, da je bil to edini vrhunec kariere, ker sem v različnih tekmovalnih obdobjih dosegala zame zelo pomembne vrhunce. Prva mladinska kolajna v Ljubljani je bil eden takih. Takrat sem dojela oziroma se prepričala, da sem več od povprečja, da lahko dosežem veliko več, kot se mi je takrat zdelo. Navdušena sem bila tudi nad prvim skokom čez 15 m. Peking 2008 se v troskoku ne bo nikoli več ponovil. Kako dobro smo skakale v finalu, morda najbolje pove podatek, da je bila Olga Saladuha, kasnejša svetovna prvakinja, šele deveta, čeprav je skočila 14,70 m. V Londonu je s tem rezultatom osvojila kolajno.

Ste imeli smolo, da ste tekmovali v tako izjemnem rodu?

Po eni strani je bila to res smola, po drugi pa zadovoljstvo, da sem bila del bržkone najboljšega rodu vseh časov. Če bi denimo na isti ravni tekmovala z zamikom dveh let, bi zagotovo osvojila vsaj kolajno ali dve. Bila sem namreč stalna pri skokih nad 14,50 m. Na SP v Osaki 2007 sem bila s 14,75 m peta, v Pekingu s 15,03 šesta, na SP v Berlinu 2009 pa je bilo pa za kolajno dovolj 14,56 m. Ponosna sem na svoje dosežke, ker sem najboljše rezultate dosegla na največjih tekmah. Na zmagovalnem odru nisem bila, ker so bile pač tekmice boljše. Nanje nisem imela nobenega vpliva, pa tudi želela ga nisem. Osredotočena sem bila samo nase. Tudi takrat, ko sem doživljala razočaranja. Občutki takrat niso bili najboljši, a sem jih morala preživeti, da sem lahko naredila korak naprej.

Pravite, da ste ambiciozni in trmasti. Kaj najbolj pomembnega vam je atletika dala?

Šport me je izoblikoval kot osebo. Veliko je bilo vrhunskih dosežkov in veselja, a tudi porazov in padcev. Grenke izkušnje, predvsem pa pobiranje po razočaranjih so za človekov razvoj in razumevanje sveta oziroma okolja najboljša izkušnja. Kot oseba bi bila zagotovo drugačna, če ne bi bilo atletike. Moja športna filozofija, ki je prerasla v življenjsko, je: upaj na najboljše, a bodi pripravljen tudi na najslabše.

V pogovorih se zelo pogosto vračate v mladostna leta v Srbiji. Zakaj?

Ljudje se radi vračamo h koreninam, družini, prijateljem, a tudi sicer sogovornike zelo zanima moja mladost in trnova pot od nadarjene do vrhunske atletinje. Veliko poučnih stvari se mi je zgodilo. V Kragujevcu sem trenirala v najhujših časih za šport v Srbiji, ko nisem imela za copate in sem tekala naokrog v rabljenih in strganih šprintericah, da so že prsti ven gledali. A takrat mi ni bilo pomembno, da imam novo opremo, majico Nike. Navdušeno sem vadila, rekordi in zmage pa so me vlekli naprej. Ker sem tekmovalen tip, mi je bilo že takrat jasno, da bo atletika moje življenje.

Atletiki ste bili predani z vsem srcem. Ko gledamo danes atlete, pri mnogih vidimo, da jim je šport le konjiček, dopolnilna dejavnost, da zapolnijo (dolg)čas.

Časi so se močno spremenili. Slava in denar me v mladinskih letih, za razliko od današnje mladine, nista zanimala. Hotela sem le kolajno, da bom najbolj pomembna. Danes se prepogosto dogaja, da mladi obupajo, ko ugotovijo, da je pot do vrha težka tudi za najbolj nadarjene.

Večkrat ste poudarili, da je ljubezen odigrala ključno vlogo v vašem življenju.

Zaradi atletske ljubezni sem se preselila v drugo državo, vživela v novo okolje. Če tega ne bi naredila, ne bi bila to, kar sem danes. Matija me je namreč prepričal, da se po vseh poškodbah in kalvarijah v Srbiji, kjer so me kot vrhunsko atletinjo že odpisali, vrnem na tartansko stezo. To je bilo obdobje, ko o atletiki nisem želela slišati niti besede. Po dveh poškodbah sem bila hudo razočarana, ker sem se ustavila na ničelni točki.

Po zaslugi očeta, nogometnega trenerja, ste mladost preživeli v ZDA in Kanadi. Kakšne so družinske povezave danes, kolikokrat se vračate domov k mami v Kragujevac?

Veliko pogosteje, kot sem se v minulih letih vrhunskega športa. Oče živi v Kanadi, brat v Chicagu, mama pa v Kragujevcu. Ko sem bila stara 40 dni, smo se z družino za dve leti in pol preselili v Philadelphio. Naslednje leto in pol sem preživela v Montrealu v Kanadi. Ker je bilo v tistem obdobju življenje v nekdanji Jugoslaviji dobro, smo se vrnili v Kragujevac, kjer sem bila do drugega razreda gimnazije. V Beograd sem šla leta 1995 v športno gimnazijo, ker v Kragujevcu ni bilo niti dobrih razmer – tartanske steze – za trening.

Vaša rojakinja Ivana Djilas se je jezila, da jo nenehno sprašujejo, kako se je vživela v slovensko miselnost oziroma življenje, jo hvalijo, kako dobro govori slovensko, kot da ne bi bila v Sloveniji že poldrugo desetletje ... Za vas v Srbiji pravijo, da ste že prava Slovenka.

O tej temi ne razmišljam, ker sem se, po zaslugi moje družabnosti, hitro vživela v okolje. Matijo zelo rada zafrkavam, da imam v Ljubljani že več prijateljev kot on. Na začetku mi je bilo seveda težko, dokler se nisem naučila slovenščine. Dogajajo pa se mi smešne prigode, povezane z enakimi besedami drugačnega pomena. Če v Srbiji rečeš, da životariš, to pomeni, da uživaš v življenju. Najbolj so se mi smejali, ko sem angelu varuhu, ki mu pri nas rečemo angel čuvar, rekla angel varnostnik.

Vrhunski šport je hoja po robu zmogljivosti. Je vredno tvegati poškodbe za vrhunski dosežek?

Če si tekmovalen tip, kot sem jaz, se ne sprašuješ, kaj je vredno, niti ne razmišljaš o poškodbah. Največ sem jih imela, ker sem krhka. Če hočeš biti nadpovprečen, moraš hoditi po robu. Želja biti najboljša je bila v meni vedno zelo močno izražena. Kazala se je v ambicioznosti. Zdaj mi ustreza bolj umirjeno življenje, slej ko prej pa se bo ta želja po nekaj več v meni zagotovo prebudila.

Osvajalci kolajn na največjih tekmovanjih ste posebneži. Nikakor vas ne moremo uokviriti v naše predstave o vrhunskih ustvarjalcih, ki temeljijo na povprečnosti, nam enakimi. Navzven ni videti, da bi bili prevzetni. Vaša aroganca je drznost?

Če hočeš biti vrhunski v športu in katerikoli drugi dejavnosti, moraš biti sam sebi zelo pomemben, imeti visoko raven sebičnosti. Mogoče so me ljudje videli drugačno, kot sem, vendar pa zunaj sebe nikoli nisem šla. Pa naj si je šlo za zmage in veselje ali poraze in slabo voljo. Bila sem to, kar sem. Nikoli se nisem pretvarjala. Če sem bila jezna, sem to pokazala. Če sem čutila, da se moram zjokati, sem to brez zadržkov naredila. Vsa čustva sem dala iz sebe, ker sem se potem bolje počutila.

Vaša bližnja prihodnost je vzgoja Tare in Ive. Kaj pa daljša? Imate veliko izkušenj, prav tako imate »oko« za troskok.

Zelo rada bi ostala v športu, čeprav sem najprej razmišljala, da bi se posvetila drugim poslom. Vsakič ko pridem na štadion in si ogledam treninge deklet, globoko v sebi čutim, kako sem povezana z atletiko. Vem, kaj sem v vseh obdobjih doživljala, kje sem delala napake. Te izkušnje so prav tako globo zasidrane v meni. Dekletom dajem za zdaj le moralno podporo. Prepričana sem, da lahko športu veliko vrnem.

V Srbiji je bil nekoč v atletiki mrk, danes cveti. Dobro poznate Ivano Španović, je ena najboljših skakalk v daljino na svetu, vrhunskega deseterobojca Mihaila Dudaša, metalca krogle Asmirja Kolašinca in tekača na 400 m z ovirami Emirja Bekrića. Kaj se je zgodilo?

Ko sem jaz športno rasla, je bila kriza tako huda, da ljudje dobesedno tudi za jesti niso imeli. Kdo pa bo v tako slabih razmerah za življenje sploh dajal za šport? V mojem rodu je bilo veliko nadarjenih, a so mnogi hitro odnehali. Atletika ima v Srbiji danes precej več denarja, še bolj pomembno pa je, da športne šampione častijo kot narodne junake. Vrhunski atleti imajo prav vse, kar potrebujejo. V Sloveniji si težko predstavljamo, kaj za Srbijo pomeni Ivana Španović. Zanje ni ovir niti meja. V tako dobrih okoliščinah ni težko do konca razviti talenta.

O Španovićevi in drugih srbskih atletih sem vas vprašal, ker imamo v Sloveniji rod obetavnih posameznikov, ki bi si zaslužili enako podporo. Kakšen je obet slovenske atletike?

Imamo nekaj izjemnih talentov, tekače Marušo Mišmaš, Žana Rudolfa in Luko Janežiča, predvsem pa skakalca s palico Roberta Rennerja, ki ima vse vrline, da na največjih tekmovanjih spiše novo pomembno stran v zgodovini slovenske kraljice športa, kakršno so Britta Bilač, Brigita Bukovec, Gregor Cankar, Jolanda Čeplak in Primož Kozmus. Na letošnjem državnem prvenstvu sem videla tudi nekaj zelo obetavnih tekmovalk v troskoku. Imamo tri mlada dekleta, Petro Koren, Sašo Babšek in Evo Muster, ki skačejo okrog 13,80 m. Za njihova leta so to odlični dosežki. Glede na majhnost Slovenije ter število atletov in atletinj menim, da bo ženski troskok v kratkem postal najbolj kakovostna disciplina. Največ za razvoj nadarjenih lahko naredi seveda atletska zveza. Brez celovite podpore se lahko tudi največji talenti izgubijo v povprečnosti. Jaz sem se denimo morala ukvarjati z logistiko mojega delovanja, kar mi je vzelo veliko energije. Tekmecem iz drugih držav tega ni bilo treba početi. Najbolj nadarjeni slovenski atleti in atletinje potrebujejo mir za 100-odstotno posvečenost in popolno osredotočenost. Če tega ne bodo imeli, bodo vselej v podrejenem položaju s konkurenco, ki nima nobenih meja niti ovir pri razvoju.