Tiskane izdaje
Iz tekme z Rusijo lahko potegnemo nekaj dobrih stvari, predvsem da smo ekipi, ki je stalno v svetovnem vrhu, konkurenčni in da v nobenem nizu ni prišlo do bistvene razlike. Nasprotno: večino tekme je dirigirala Slovenija. Poraz ne sme negativno vplivati na moštvo, saj ni nič izgubljenega.
Končnice niso šle po načrtu, zbranost je popustila, predvsem pa so bili Rusi že večkrat v takšnem položaju. Rešili so nekaj nemogočih žog in bili v bloku na pravem mestu, zato en dober slovenski napad ni bil dovolj. Na to je dobro opozarjal selektor z enostavnimi napotki, da je točka osvojena šele, ko je žoga na tleh. Poskušal je z menjavo podajalca, kar je deloma prineslo spremembo ritma in več svežine, a žal ni bilo dovolj. Če bi Slovenija igrala v prvem razredu svetovne lige, bi se ji kaj takega težje pripetilo.
Tonček Štern je za mnoge presenečenje, zame malo manj, saj je že v italijanski ligi vsako priložnost odlično izkoristil in dokazal, da lahko igra na najvišji ravni. Doslej je na EP obakrat dosegel največ točk in bil v napadu 64- oz. 57-odstotno učinkovit, kar je zavidljiv podatek. Seveda bi si želeli, da bi Mitja Gasparini lahko pomagal reprezentanci, a očitno njegovo zdravstveno stanje tega ne omogoča.
Bolgari? Proti Rusom so pokazali veliko manj kot Slovenci, ki zato niso avtomatično boljši. A mislim, da so Bolgari bolj ranljivi kot Rusi in bo poraz našim fantom dal še večji zagon, obenem bi zmaga zagotovila boljši izhodiščni položaj za preboj v četrtfinale. Slovenija je sposobna osvojiti odličje, a so razlike tako majhne, da bodo vplivale tudi dnevna forma, utrujenost in zdravstvene težave.
