V košarkarskem Kaunasu zdaj tudi plavajo

Barcelona – Če je kdo pomislil pred enim letom na naključje, ko je takrat komaj 15-letna Ruta Meilutyte osvojila zlato kolajno v Londonu, sploh prvo za Litvo na velikem tekmovanju v plavanju, si je zdaj na jasnem, da se imenitna zgodba najstnice iz Kaunasa nadaljuje. V Barceloni se je že odrezala s svetovnim rekordom in novo zmago.

»Ne, ničesar me ni strah, ne občutim bremena, plavam sproščeno,« nam je omenila na novinarski konferenci, kot bi prestala že kopico prvenstev in olimpijskih iger. A športni svet se z njo komaj dobro seznanja, še bolj presenetljivo zveni, da prihaja iz Litve, kjer se še zdaleč ne ponašajo s takšno plavalno šolo kot pri sosedih na Poljskem ali v Belorusiji ter še marsikje v Evropi.

»Toda zdaj je tako, da se moji rojaki že dodobra zanimajo za vrhunsko plavanje. Nenazadnje so pred kratkim v Kaunasu odprli novi bazen, slišim tudi, da je otrok, ki si želijo v šolo plavanja, iz dneva v dan več,« nam je razlagala po novi zlati kolajni, tokrat na svetovnem prvenstvu, in ob namigu o izjemni tradiciji košarke v njenem domačem mestu dejala: »Drži, Kaunas je res košarkarski, tudi vsa Litva živi za to panogo. Toda imamo še nekaj dobrih športnikov, plavanje pa zdaj sploh postaja nova lepa zgodba.«

Tudi obnašanje svetlolase litovske najstnice s premišljenimi odgovori v tekoči angleščini na novinarski konferenci navzoče prav preseneča, očitno je ni strah niti odgovornosti na velikih nastopih v vodi niti obnašanja v javnosti. »Olimpijske igre bodo zame ostala izjemna izkušnja. Takrat sem se naučila marsikaj, zdaj le nadaljujem svojo pot,« nam je dejala prva litovska lastnica kolajne na svetovnem prvenstvu, ki pa sicer biva v Plymouthu na britanskem otoku in tam vadi pod vodstvom trenerja Johna Rudda.

Hitrejša je zjutraj

Anglež je razkril pristop, s katerim se njegova plavalka loteva izzivov v bazenu: »Vedno znova se enako lotiva sleherne tekme, naj si gre za litovsko prvenstvo ali olimpijske igre. Želim si, da bi bila še naprej tako motivirana.« Šestnajstletna plavalka, ki jo na Otoku štejejo tudi že kot svojo, četudi seveda nastopa za Litvo, sicer sodi med tiste, ki celo raje plavajo zjutraj in se takrat bolj zberejo za konkurenčno plavanje. Pri slovenskem junaku v Barceloni, Damirju Dugonjiću, je zgodba, denimo, obratna – med slehernim dopoldanskim kvalifikacijskim izzivom njegov trener Matija Medvešek ob bazenu trepeta glede dosežka in uvrstitve v polfinale …

Štiri leta so naokrog, odkar se je novinka v družbi plavalnih šampionov z družino preselila v Veliko Britanijo, podobno kot v bazenu poskuša biti uspešna tudi v šolskih klopeh. V domačem kraju bi bila ne glede na omenjeni plavalni razcvet brez ustrezne konkurence, sploh pa se je njena plavalna zgodba začela prav nenavadno, saj je pri sedmih letih v globokem delu bazena v Kaunasu skoraj utonila. A reševalec je bil hiter in spreten, iz trme pa se je hotela naučiti dobro plavati, četudi dolgo ni mogla niti sanjati o podvigih, kakršne je uprizarjala lani v Londonu in jih nadaljuje zdaj v Barceloni. »Skrivnost uspeha pa je očitno tudi v tem, da nikdar ne razmišljam o mestu ali celo kolajni, temveč zgolj o času, ki sem ga sposobna doseči,« je še dejala in odgnala misli o slavju: »Pred menoj je pač še nekaj štartov …«